Narodne pesmi (S - Z)

• Sem deklica mlada, vesela
• Sijaj, sijaj, sončece
• Sinoči sem na vasi bil
• Slišala sem ptičko pet'
• Slovenec sem
• So ptičice zbrane
• Sonce že doli gre
• Stoji, stoji Ljubljan'ca
• Škrjanček poje, žvrgoli
• Tam dol’ na ravnem polju 
• Teče mi, teče vodica
• Venček narodnih
• Vsi so venci beili
• Zabučale gore
• Zagorski zvonovi
• Zakrivljeno palico v roki
• Zaplula je barčica moja
• Zdravljica

SEM DEKLICA MLADA, VESELA

Sem deklica mlada, vesela,
sem pravo slovensko dekle.
Kot slavček veselo bi pela,
da b' daleč razlegalo se.

Tralala, tralala, tralala lalala,
tralala, tralala, tralalala.

Zakaj bi veselo ne pela,
zakaj bi vesela ne b'la.
Saj vsak dan krog mojega čela
mi sap'ca slovenska pihlja.

Tralala ...

SIJAJ, SIJAJ, SONČECE

Sijaj, sijaj, sončece,
oj, sonce rumeno!
Kako bom s'jalo sonce
k' sem zmeraj žalostno!

Sonce zgodaj gori gre,
dekleta jokajo,
bi rade še ležale,
pa vstati morajo.

Sonce pozno doli gre,
pastirci tarnajo,
domov bi radi gnali,
pa črede nimajo.

SINOČI SEM NA VASI BIL

Sinoči sem na vasi bil,
na oni kraj potoka,
slišal sem prav mili glas,
se moje dekle joka.

Le jokaj se, le jokaj se,
saj si sama kriva:
imela s' fanta zalega,
pa si ga zapustila.

SLIŠALA SEM PTIČKO PET'

Slišala sem ptičko pet',
zapela je kuku.
K'tera mora nek' to bit',
ki poje tak lepo?

To je gotovo kukav'ca,
je mojga srca ljubica.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

Dekle pasla je ovce,
začela zvezde štet'.
Rada bi zvedela,
kedaj bo treba umret'.

Zglasila se je kukav'ca,
prav žalostno zakukala.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

Kaj bom poslušala,
za norca me imaš,
sem te dost'krat slišala,
vem kakšen glas imaš.

A kukav'ca je kukala,
na veji se je gugala.
Kuku, kuku, kuku, kuku,
tako je kukala.

SLOVENEC SEM

Slovenec sem!
Tako je mati d'jala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem.

Slovenec sem!
Od zibeli do groba
ne gane se moja zvestoba,
s ponosom reči smem:
Slovenec sem!

SO PTIČICE ZBRANE

So ptičice zbrane,
v planin'co lete,
tam dol' na Dolenjskem
je zdravje moje.

Le zbud' se, ustani,
ti mrzli Gorenj'c,
boš videl,
kaj dela Dolenj'c.

Poseka, oklesti, pripravlja si les,
ga v butaro veže, ravna si ga vmes,
na voz ga naklada, živinca pelja,
a njemu pa srček igra.

SONCE ŽE DOLI GRE

Sonce že doli gre,
luna na stran stoji,
treba jemat' bo
od ljub'ce slovo.

Fantič, nikar tako,
men' je preveč hudo,
jaz bom točila
grenke solze.

Toči jih al' pa ne,
meni ni nič za te,
meni odpira
že drugo dekle.

STOJI, STOJI LJUBLJAN'CA

Stoji, stoji Ljubljan'ca,
Ljubljan'ca dolga vas.

Na sred te ljubljan'ce
je lip'ca zelena.

Pod lip'co stoji miza,
oj' miza kamnata.

Okoli mize stolci,
oj' stolcev je dvanajst.

Na njih sedijo fantej,
oj, fantje Ljubljančani.

Tako se pogovarjajo,
kam drev' v vas pojdejo.

Najmlajši ta pa pravi:
"Jaz pojdem k ljub'ci v vas.

Jo rajtam zapeljati,
potem pa vandrati.

Dekle je za lip'co stalo,
vse dobro slišalo.

Je brž domov zbežalo v
svojo kamro velbano.

"Odpiraj, ljub'ca, kamro,
nocoj to zadnjo noč!"

"Ne bom ti je odprla,
ne zdaj ne nikdar več.

Teb' ne bo treba vandrati,
men' pa ne zibati."

"Prešmentani jeziki,
da ti vse povedo!"

"Men' ni noben povedal,
sem sama vse slišala.

Ko sem za lip'co stala,
za lip'co zeleno."

ŠKRJANČEK POJE, ŽVRGOLI

Škrjanček poje, žvrgoli,
se belga dneva veseli,
škrjanček poje beli dan,
pozdravlja hrib in plan.

Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, kmetič, gor budi:
"Le vstani in pojd’ kosit,
ker dela se že svit."

Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, kmetič, gor budi:
"Le vstani in pojd’ orat,
ker čas je žito s’jat."

Škrjanček poje, žvrgoli,
ker tebe, dekle, gor budi:
"Le vzemi srp pa pojdi žet,
ker žito zrelo je."

TAM DOL’ NA RAVNEM POLJU

   C
Tam dol’ na ravnem polju
                      G
stoji, stoji en beli grad,
tam dol na ravnem polju
             C
stoji en beli grad.

Pod gradom pa špancira en zavber,
zavber fantič mlad,
pod gradom pa špancira
en zavber fantič mlad.

Oj, fantič pridi k meni,
saj sama, sama sem doma,
oj, fantič pridi k meni,
saj sama sem doma.

Jaz bi že prišel k tebi,
pa se, pa se bojim zaspat’,
jaz bi že prišel k tebi,
pa se bojim zaspat’.

Nič se ne boj zaspati,
saj imam, saj imam petelinčke tri,
nič se ne boj zaspati,
saj imam petelinčke tri.

Ta prvi mi zapoje,
ko je ur’ca, ur’ca polnoči,
ta prvi mi zapoje,
ko je ur’ca polnoči.

Ta drugi mi zapoje,
ko je ur’ca, ur’ca dve al’ tri,
ta drugi mi zapoje,
ko je ur’ca dve al’ tri.

Ta tretji mi zapoje,
ko se dela, dela beli dan,
ta tretji mi zapoje,
ko se dela beli dan.

Petelinčki so zapeli,
a fantič, fantič je zaspal,
petelinčki so zapeli,
a fantič je zaspal.

Jaz grem od ljub’ce svoje
ves truden, truden in zaspan,
jaz grem od ljub’ce svoje
ves truden in zaspan.

Prekleta ta ljubezen,
oj, kam, oj, kam me ta pelja,
prekleta ta ljubezen,
oj, kam me ta pelja.

TEČE MI, TEČE VODICA

Teče mi, teče vodica
tamkaj od mosta zidanega,
tam se je dekle umivala,
milo se jokala.

Kaj pa je tebi, ljubica,
da si tak močno žalostna?
Tebi se že nao čeh pozna,
da si se joakala.

Nisem jokala, šele se bom,
kadar boš ti na vojsko šel,
iz tega kraja v en drug kraj,
ne bo te več nazaj.

VENČEK NARODNIH

Ne maram poljanca, k' je mrzle krvi,
'mam rajši gorjanca, k' zmeraj mu
stoji Ljubljanca,
Ljubljanca dolga vas,
po njej pa France tanca
in poje na ves glas:
Za kurn'kom,
za kurn'kom
stoji en mlad zamorc
pa pride mim' zamorka
pa prime ga za ku-
rn'kom, za kurn'kom
stoji en mlad Kitajc
pa prida ena mlada Kitajka
pa prime ga za ja-
nez, kranjski Janez,
Janez, kranjski Janez,
kam odhajaš danes?
Gremo na štajersko,
gledat kaj delajo,
gledat kaj delajo ljubice
tri dni pa pol še na gremo domov,
doma so stare babe, regljajo kakor
žabe svatbo so imele,
zbrane iz sosednjih mlak ...

VSI SO VENCI VEILI

Vsi so venci veili,
vsi so venci veili,
vsi so venci veili,
samo moj zeleni.

Ar ga jes zalevljen,
ar ga jes zalevljen,
ar ga jes zalevljen,
s svojimi skuzami.

Či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
spadnula na kamen.

Kamen bi se rasklau,
kamen bi se rasklau,
kamen bi se rasklau,
na dvouje, na trouje.

ZABUČALE GORE

Zabučale gore,
zašumeli lesi -
oj, mladost ti moja,
kam ušla si, kje si?

Oj, mladost ti moja,
kam si se zgubila?
Kakor da bi kamen
v vodo potopila.

Časi, mladi časi,
neužiti krasi!
moja mlada leta
niso užila sveta!

Kamen, še ta kamen
v vodi se obrne,
le mladost se moja
nikdar več ne vrne.

Snežec beli pada,
pada na gomilo,
da prekrije srce,
ki me je ljubilo.

ZAGORSKI ZVONOVI

Pa bom šel na planine,
na visoče gore,
da bom slišal zvoniti
Zagorske zvoné.

Oj, Zagorski zvonovi
prav milo pojo,
kadar mojo predrago
k pogrebu neso.

Pa le naj jo nesejo,
pa le naj jo neso,
saj ne bode prav dolgo,
ko pojdem za njo.

A zvoniti bom pustil,
kropiti pa ne,
saj kropile jo bodo
le moje solze.

Zagreble jo bodo
le moje roke,
krog groba sadil bom
cvetlice lepe.

Med mile cvetlice
naj me polože,
saj vem, da mi poči
na grobu srce.

Bom šel na planine,
na visoče gore,
da bom slišal zvoniti
Zagorske zvoné.

ZAKRIVLJENO PALICO V ROKI

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj na planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živim tu po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem napoti,
napoti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga;
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popeval
bom pesmice svoje sladke,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam,
in rajši, ko krone cesarske,
cvetice na glavi imam.

ZAPLULA JE BARČICA MOJA

Zaplula je barčica moja,
zaplula v sredo morja.

Na bregu je deklica stala,
točila je grenke solze.

Povrni se, barčica moja,
povrni se kmalu nazaj.

Ne morem se več povrniti,
ne morem več priti po te.

Ne jokaj se, deklica moja,
saj pridem ja kmalu nazaj.

ZDRAVLJICA

Prijatli, obrodile
so trte vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki vtopi vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Komu najprej veselo
zdravljico, bratje č’mo zapet?
Bod živi našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas je,
sinov sloveče matere!

V sovražnike z oblakov
rodu naj naš’ga trešči grom:
prost, ko je bil očakov,
najprej naj bo Slovencev dom,
naj zdrobe njih roke
si spone, ki jih še teže!

Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice,
ni take je mladenke,
kot naše je krvi dekle:
naj sinov zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak, prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijatli,
kozarce zase vzdvignimo,
ki smo zato se zbrali,
ki dobro v srcu mislimo:
dokaj dni naj živi vsak,
kar nas dobrih je ljudi.