Avtorske pravice pridrzane - za podrobnejše informacije pisite na Matic.Koncan@guest.arnes.si ali pa na Lenart.Ambroz@guest.arnes.si

Krnski grad in Gospa Sveta

RAZISKOVALNO NALOGO SMO NAREDILI:

Matic Končan

Matej Bornšek

Miha Novak

Rok Andjelov

Jernej Damjan

MENTOR: Helena Kadivnik, učitelj zgodovine

Ta znameniti spomenik zgodnje slovenske in kasnejše pravne zgodovine je danes v pokrajinskem muzeju v Celovcu. Tega smo najprej obiskali.

Vedeli smo, da je bil Krnski grad nekdaj, v času politične samostojnosti upravno in politično središče Karantanije. Vasica Krnski grad leži na zahodnem delu Gosposvetskega polja. Od nekdanjega knežjega dvora se je ohranilo malo vidnega, le grajska kapela. Predvojna izkopavanja so pokazala le osnove karolinške pfalce s palisado, utrjeno z zidanim stolpom. Ogledali smo si le nekdanjo grajsko kapelo. Skromne ostaline so nas vidno razočarale in postavilo se nam je vrsto vprašanj.

Naša radovednost na taka in podobna vprašanja nas je vodila v raziskavi, ki smo jo napisali.

Vojvodski prestol, ki stoji na mestu ob cesti proti Šentvidu, si nismo mogli ogledati v živo, zato ker je pozimi prekrit z lesenim opažem, da bi se ohranil. Zato smo se po krajšem postanku odpeljali k cerkvi Gospe Svete, ki je bila cerkveno središče Karantanije in z njeno vključitvijo v Frankovsko državo so Slovenci priključeni k evropskem zahodu in njegovi kulturi. Po Modestu so duhovniki verski nauk posredovali v domačem, slovenskem jeziku. V cerkvi pa je potekal tudi del obreda izvolitve karantanskega kneza. Notri, v cerkvi je tudi Modestov grob, ki je sicer eden najlepših in največjih kulturno - umetnostnih spomenikov.

Karantanija, z izvirnim imenom KOROTAN ali GORATAN (od slovenskega korena kar in gora, ter od staroarijske besede stan), se prvič omenja v zgodovinskih virih leta 595. Omenja jo čedadski pisec Pavel Diakon v svoji Historia Langobardorum (zgodovina Langobardov), ko poroča, da so Bavarci vpadli in Sclaborum provincam (v deželo Slovencev). Ker so Langobardi imenovali provincia tudi svoje kraljestvo v Italiji in je Pavel Diakon Karantanijo imenoval provinco, pomeni, da je imel v predstavi neodvisno slovensko državo.

Karantanija je imela kakor vsa zgodovinska kraljestva in kneževine tudi svoj lasten bojni znak: Črnega panterja v vzpeti drži, ki se je nahajal na srebrnem ščitu. Kot takšen je izpričan na pečatu že leta 1160. Panter je bil starodaven simbol. Že v klasičnem obdobju ga vidimo ob strani anatonske boginje Cibele (velike matere božanstev in ljudi); zatem je spremljal Afrodito, Ateno, Artemido in Dioniza. Kasneje postane znamenje Kristusa, potem ko je grški pisec Fiziolog iz Aleksandrije (2.st.) uvrstil legendo o njem v svojo zbirko antičnih bajk, ki so ponazarjale Evangelij.

V Vzhodnih Alpah so v rimskem obdobju obstajale mnoge upodobitve panterja. Ena od njih se nahaja na kamnu, ki je še danes vzidan nad vhodom Gospe Svete (Maria Saal) in prikazuje dva panterja ob drevesu življenja. Cerkev je ustanovil leta 753 sv. Modest, misijonar in irski redovnik iz reda sv. Kolombana, poslan iz Solnograda. Krščanski simbol panterja se je ohranil in prešel iz rimskega Norika v srednjeveško Karantanijo, ki je nastala po barbarskih vdorih v Vzhodnih Alpah, potem ko je propadlo Rimsko cesarstvo.

Vojvodini Koroška in Štajarska, ki izvirata iz prvotne Karantanije, sta v 12. in 13. stoletju imeli v svojem grbu istega panterja. Leta 1246 pa je Frederik II. Bojeviti, vojvoda Avstrije in Štajerske, sprožil spor, da bi Črnega panterja v grbu zagotovil izključno svoji deželi. Toda na kraljevem dvoru so razsodili, da ta grb pripada Koroški kot prvotni karantanski vojvodini. Zato je morala Štajerska spremeniti svoj grb. Privzela si je Belega panterja na zelenem ščitu. Na Koroškem pa je Črni panter ostal le še do leta 1270, ko je izumrla domača vojvodska dinastija.

V virih se Krnski grad omenja leta 860 kot Carantana, 888 kot Curtis Carantana. Beseda Krn, Krnski grad je predslovanskega izvora. Slovani so besedo prevzeli tudi za imenovanje nekaterih krajev v sosedstvu.

Krnski grad je ležal na nizki polici zahodno nad Gosposvetskim poljem. Od 7. do 9. st. je bil Krnski grad prestolnica karantanskega kneza in do 10 st. (z Gospo Sveto) posvetno in cerkveno središče Karantanije. Že v 7. st. se je ime Krnski grad razširilo na pokrajino, ki ji je vladal knez s tega gradu. Ko so kasneje Slovenci zgubili samostojno kneževino Karantanijo (ok. 820) z bavarsko in frankovsko prevlado, so si frankovski vladarji na istem kraju pozidali svojo bogato rezidenco. Na Krnskem gradu je nastala karolinška pfalca, ki je bila obdana s palisado in utrjena celo z zidanimi stolpi. O njenem bivalnem delu, ne vemo ničesar, ker se izkopavanja s katerimi so to ugotovili niso nadaljevala. Krnski grad je bil dokaj pomemben, saj se je prvi del ustoličevanja izvajal prav na knežjem kamnu, ki je bil blizu Krnskega gradu. Vendar tudi o arhitekturi “dvorov”, ki naj bi jih bilo, kot navajajo listine v času od 9. - 12. stoletja, preko 100 na slovenskem ozemlju, ne vemo prav dosti. Ime je najprej pomenilo posebno vrsto gospodarstva v fevdalnem sistemu. Obdelovalna zemlja je bila razdeljena v dve vrsti: okrog “dvora” je bil del pokrajine dodeljen nižjemu plemiču, ki jo je obdeloval s svojimi “pridvornimi” hlapci in tlačani, pravico pa je moral odplačati s služenjem v vojaški službi in s posebnimi dajatvami. Ob tem pridvornem gospodarstvu, za katero je bila gotovo rezarvirana najboljša obdelovalna zemlja, so bile še druge kmetijske površine, ki so jih potem, ko je bil fevdalni sistem do konca razvit, obdelovali kmetje - najemniki, redkeje svobodnjaki.

Iz take delitve je nastala tudi trditev v stavbarskih krogih, v katero najbrž ni mogoče dvomiti, da so bili “dvori” neke vrste predhodniki kasnejših utrjenih gradov. Vemo pa, da si je te, bolj ali manj utrjene, vsekakor pa v primerjavi s tedanjo bivalno arhitekturo, kar mogočne stavbe gradila tako posvetna kot cerkvena gospoda, ki je to obliko gospodarjenja ohranila tudi kasneje. Sklepamo torej lahko, da so morali biti “dvori” skupine stavb, ki so zadovoljevale nekaj skupnih nalog. Osnovni nalogi sta bili organizacija kmetijskega gospodarstva in zaščita tako pridobljenega bogastva. Ker so fevdalci iz zahodnoevropskih predelov prinašali s seboj vplive, hkrati pa so jih prilagajali razmeram v posebni pokrajni in klimi Vzhodnih alp, si lahko zamišljamo oblike predvsem kot neposredne vplive nekdanjih “kmečkih vil” (villae rusticae), razen tistih, ki jih je posredoval razvoj, ki ga je tovrstna stavbna naloga doživela na južnonemškem ali osrednjefrancoskem delu Evrope. To je še toliko bolj verjetno, če upoštevamo, da se tudi v primorskem pasu, kjer je bila naselitev neprekinjena in je tudi razvoj fevdalne razdelitve obdelovalne zemlje potekal nekoliko drugače, kot v krajih v notranjosti (ohranil se je odnos “kolonov”, ko je kmet dobil zemljo le v obdelavo od veleposestnika in je to odplačeval z dajatvami) ni neposredno prenesla oblika rimske podeželske vile, ampak jo je zamenjalo nekaj različnih načinov gradnje raščenega bivališča. Ker arheoloških dokazov preprosto ni, si torej lahko tak “dvor” le zamišljamo kot leseno, redkeje zidano obliko ograjnega prostora, ki je bil prednik kasnejšega obzidja okrog grajske celote. “Obzidje” je moralo imeti tudi nekaj posebnih arhitekturnih oblik, ki so služile predvsem obrambi: morda so bili to preprosti leseni hodniki, vsekakor pa so morale biti v “obzidju” tudi strelne line in dodatno utrjen vhod, medtem ko so gradili utrjene stolpe najbrž le v posebnih “dvorcih”, ki so jih imenovali “pfalce”. V teh je občasno bival celo kralj, imele pa so za tisti čas posebej bogato izdelano bivalno stavbo, ki je bila prednik kasnejše palače (palacij).

Od vseh zgradb, ki so bile tam postavljene se je do danes ohranila le nekdanja grajska kapela. Ta kapela velja za eno najstarejših cerkva na Koroškem, ki je omenjena že leta 927, a zgrajena je bila verjetno že prej. Avtentičnost podatkov dokazujeta oblika in zidava na “ribjo kost”. Pri tem seveda ne smemo upoštevati sedanjega zvonika na zahodni strani in kapelo sv. Ane ob kasnejši zakristiji. Prvotna cerkev je obsegala le pravokotno, z ravnim stropom pokrito ladjo in od nje ožji prezbiterij.

Gradu slovenskih knezov in tudi kasnejših nemških odličnikov ni več , ostala je le cerkev z malo obzidja in zazidana vrata v cerkvi, ki so svoj čas vodila v grad. Cerkev je bila namreč zgrajena kot grajska kapela karantanskih vojvod. V 15. stoletju so jo prezidali, a vendar je marsikaj ostalo. Ohranjena je naprimer “božja roka”, vzidana nad omenjenimi grajskimi vrati; le - ta so iz 9. stoletja.

Cerkev sv. Petra in Pavla, nekdaj kapela pfalce, ima nepravilen štirioglat prezbiterij in pravokotno ladjo z zvonikom nad pročeljem. V steni, ki kaže značilnost karolinške zidave, so vzidane številne rimske spolije. Na južni strani je stavba prek hodnika povezana z gotsko kapelo sv. Ane, ki je tristrano sklenjena in rebrasto obokana. Cerkvica na Krnskem gradu je edini, na tem kraju ohranjen spomin na Krnski grad. Večja cerkev je starejša in posvečena sv. Petru, mlajša in tudi manjša pa je posvečena sv. Pavlu. Krnski grad se je nazadnje omenjal leta 983 kot kraljevi sedež. Grad je propadel, ostala je le grajska posest, ki je bila razdeljena med tri gospode.

Prvi opis ustoličevalnega obreda najdemo v pravni knjigi Scwabenspigel (švabsko ogledalo), napisani okoli 1275 leta. Kronist Otokar nam obred znova opiše okoli leta 1306, in zatem okoli 1342 še opat Janez iz Vetrinja. Upoštevati moramo tudi izredno pomembno omembo istega obreda, ki jo v knjigi De Europa, izdani 1458, podaja Piccolomini, škof v Trstu in zatem papež z imenom Pij II.

Tudi Bleiweis v svojih Novicah leta 1848 ob marčnih dogodkih objavi članek pod naslovom "Slovenski jezik v starih časih". V njem piše P. Hicinger med drugim tudi tole:

Pri tem pa se P. Hicinger sklicuje na šolske bukve: "Zgodbe Krajinskega vojvodstva" (Geschichte des Hlriogthums Kain eta).

Ustavimo se še posebej pri klobuku. V srednjem veku je klobuk predstavljal svobodo in plemenitost. Njegova simbolika v obredu ustoličevanja karantanskega vojvode dokazuje, da ta država nikoli ni bila podložna. Prav nasprotno od tega, kar so v preteklosti poskušali dokazati nemškonacionalni in panslovanski ideologi. To potrjuje tudi dejstvo, da je vojvoda sprejemal oblast neposredno od ljudstva.

S tem pečatom je bila potrjena listina Privilegium maius s katero je bilo zgodovinsko pravo Karantanije raztegnjeno na vse avstrijske dežele. Tako je slovensko - karantansko pravo postalo tudi temelj državnega izročila Avstrije.

Avstrija kot takšna do tedaj ni imela lastnega zgodovinskega prava oziroma državnosti, saj je bila prvotno le karantanska Vzhodna krajina pod pravom Bavarske. Ta neizpodbitna ugotovitev povsem spreminja zgodovinsko podobo habsburških dežel.

Vojvodo so spremljali vitezi in žlahtniki, spredaj pa je šel med dvema banderama Goriški grof palatin z dvanajstimi zastavami, omenimo pa še pokneženega grofa tirolstega.

Vojvoda s palico v roki se približa kmetu na kamnitem sedežu in kmet vpraša v slovenskem jeziku: "Kdo je oni, ki tam prihaja?"

Zdaj se kmet rahlo dotakne z desnico kneževega lica, opominjajoč ga še enkrat svete dolžnosti, pravične sodbe. Stopivši iz vojvodskega sedeža, odvede obe živinčeti s seboj.

Knez pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega je ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in, zavihtevši ga na vse štiri vetrove, se roti in prisega, da hoče vsem biti sodnik po dolžnosti in pravici. Pridružil se je še običaj, da se je knez iz preprostega kmetskega klobuka napil čiste studenčice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč premočno po vinu in po drugih inozemskih nasladninah.

Izpod Krnskega gradu se je vmeščeni vojvoda napotil preko Gosposvetskega polja od zahodne na njegovo vzhodno stran v starodavno in veličastno Gosposvetsko cerkev, kjer je najvišji deželni duhovni dostojanstvenik pel slovesno sveto mašo, pri kateri so mu stregli drugi višji duhovniki.

Po slovesnem obedu se knez z vsem spremstvom odpravi na bližnje Virunsko - zdaj Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, kjer še dandanašnji stoji vojvodski stol. Izklesan in sestavljen je iz kamenja tako, da ima dva sedeža, enega na vzhodno, drugega na zahodno stran obrnjenega. Na prvem je sedel sam vojvoda, deleč deželne zajme in pravico, kdorkoli jo je zaprosil od njega, na drugem je goriški obmejni grof.

Vojvodo je lahko ustoličil le svobodni kmet iz rodu Edlingeji. Po nekih virih naj bi imeli posesti v Blažji vasi pri Podorčah. Ob zadnjem ustoličevanju je na kamnu sedel kmet Jurij Šate iz Blažje vasi. Naj omenimo še to da je smel ustoličevati le najstarejši iz zgoraj navedenega rodu.

Karantanija je dosegla vrhunec v svojem političnem položaju proti koncu 9. st., ko je bil njen vojvoda Arnulf izvoljen za kralja Vzhodnih Frankov (887), kronan za kralja Italije (894) in potem v Rimu še za cesarja (896).

V veži Koroškega deželnega muzeja stoji na marmornem podstavku knežji kamen. Ta preprost kamnit prestol je bil nekdaj postavljen na travnati ravnini na severnem delu nekdanjega utrjenega prostora okrog Krnskega gradu, s plitvo globeljo ločenem od vzpetine, spremenjenega ostanka nekdanjega gradu. Zaradi prevelikega števila udeležencev so ga kasneje prestavili na Gosposvetsko polje. Po mnenju arheologov je bilo na tej ravnini vojaško zborno mesto v gradu. Knežji kamen je spodnji del antičnega stebra, obrnjen s podnožjem navzgor.

 Njegove mere so: visok je 65 cm, premer navzgor obrnjenega podnožja stebra znaša 87 cm, stebra samega pa 62 cm. Ostanek stebra izvira vsekakor iz razvalin bližnjega starega Virunuma in ga je bilo mogoče uporabljati brez kakršnihkoli popravkov, takoj ko je bil postavljen na novem prostoru.

 Pozneje v srednjem veku so na tleh kamnitega prostora vklesali koroški deželni grb, vendar so se ohranili le slabo vidni njegovi okrasi.

Vojvodski stol še danes stoji na svojem starem prostoru sredi Gosposvetskega polja ob cesti, ki vodi iz Celovca v Šentvid ob Glini. Ker je grozilo, da bo stol razpadel, so ga leta 1834 nadgradili, vzdignili za dobre 3 dm na šele tedaj zgrajeni zidani temelj, pri čemer so plošče izrezali in napolnili s kamenjem, zvezanim z malto, tudi prazen prostor pod obema sedežema in med njunima hrbtoma. Stol sestavljata dva sedeža. Proti vzhodu je obrnjen višji z dvema stopnicama opremljeni vojvodov prestol, zgrajen je iz marmornih plošč iz rimskim kamnolomov. Na izvor teh plošč iz razvalin Virunuma kaže tudi nekaj ostankov rimskih napisov, ki so se ohranili na ploščah. Le sedež je bil izdelan posebej iz marmornega bloka, ki izvira iz drugega kamnoloma kot ostale plošče in njegova oblika - posneta po kapitlih korolinške dobe vendar v velikosti, ki jih tedaj v zgradbah niso uporabljali - kaže na kamnoseška dela devetega stoletja. Zahodni sedež je iz bloka konglomerata, je nižji, ter opremljen le z eno stopnico. Tudi zgrajen je kar se da preprosto: v klado, visoko preko 60 cm, in globoko 44 cm je bil vklesan sedež, ki ima ob obeh straneh nizke stranske robove, medtem ko je mogel biti hrbtni, vzvišeni rob, zaradi majhne globine sedeža, komaj nakosan. Tudi plošča, ki služi za stopnico je dvodelna. Kot opornik hrbtne plošče vojvodskega stola je sedež pristavljen tako, da je bila med obema hrbtnima stranema sedežev, ter med obema opornikoma 18 cm široka votlina. Pri vsej različnosti gradnje sestavljata oba stola funkcionalno gradbeno celoto, kajti med vojvodskim stolom je bil ob njegovi uporabi še baldahin na drogovih, vtaknjenih spredaj v dve niši na levi in desni strani vojvodskega sedeža in zadaj v votlino med obema sedežema. Takšen prestol se po svoji strukturi povsem prilega devetemu stoletju, razlika med kakovostjo pa poudarja različni družbeni ugled dostojanstvenikov, ki sta jim sedeža služila. Različnost med obema sedežema je tolikšna, da si je nemogoče misliti, da bi bil tudi zahodni sedež od vsega začetka namenjen visokemu fevdalnemu dostojanstveniku. Na vzhodu je gotovo sedel vojvoda, na zahodnem sedežu pa sprva koseški “sodnik dežele”, vsaj v 14. stoletju (če ne že od 12. stoletja) pa goriški grof kot koroški palatinski grof. Prav tako njegova oblika preprečuje misel, da bi kdaj stal kjer koli sam zase. Knežji kamen je povezan z umeščanjem novega kneza že od dobe domačih knezov. Obratno pa je bil vojvodski presto postavljen kot izraz daljne fevdalne oblasti nad Karantanijo, prej kot res tedaj, ko je bila s položajem mejnega grofa v Karantaniji zvezana oblast nad zahodno in vzhodnofrankovsko državo, t.j nad “karantanskim kraljevstvom” ( v drugi polovici 9 stoletja, za vlade Karlamana ali Arnulfa).

 Ime “Gospa Sveta”

Marijina cerkev pri Gospe Sveti se prvič omenja kot “karantanska cerkev sv. Marije” leta 860, nato 890 in 927, ko je v njej zasedal škofijski cerkveni zbor, pa spet leta 945, ko je bil v njem predstojnik škof Gotebert, zadnji pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Leta 1051 jo še vedno imenujejo le “karantanska cerkev sv. Marije”, med leti 1060 in 1088 pa že “sv. Marija v kraju, ki se imenuje Zol”. Kasneje so ga pisali “Solio”. Podobno je nastalo njeno sedanje nemško ime “Maria Saal” in za gosposvetsko polje ime “Zollfeld” in koroške “Svatne”.

V gosposvetski cerkvi se je nadaljeval vsakokratni obred ustoličevanja koroških vojvod, začet pri knežjem kamnu.

V cerkvi so izdajali pomembne listine (iz leta 1202 izdana in podpisana “Apud Solium in ecclesia sancte Marie”).

Škofija je bila pogosto nezasedena. Že v 11. stoletju jo je nadomestila Krka.

V 12. stoletju je bila ustanovljena proštija, katere ime še danes nosi najstarejša koroška prafara, posvečena Božji Materi - Gospe Sveti.

Patronicij obhajajo na praznik Vnebovzetja, ki je eden najstarejših Marijinih praznikov.

Vse stavbe, ki sestavljajo danes učinkovito spomeniško celoto, so povsem na novo nastale v 15. stoletju; razen povsem obzidane romanske kostnice južno od cerkve.

V drugi polovici 15. stoletja so cerkev spremenili v tabor. 1480. leta jo je uspešno obvaroval madžarskega obleganja.

Na nekdanje pokopališče spominja kamniti gotski svetilnik (1497 poseben čar pozne gotike).

“Poganski tempelj” je osmerokotna stavba ob svetilniku. Morda je še s konca prvega tisočletja. Sprva so jo uporabljali za krstilnico. Ko so krstni obred prenesli v cerkev, so okrogli prostor uporabljali za kostnico ali karner. Takih je še veliko po Koroškem.

V spodnjem prostoru so shranjevali kosti iz prekopanih grobov, zgoraj je bila kapela sv. Mihaela. Leta 1416 je bila okrogla stavba res posvečena sv. Mihaelu (“vaganje” človeških duš s tehtnico).

Okrog leta 1500 so prastaro okroglo stavbo mnogokrat obzidali z obokanima arkadnima hodnikoma v dvoje nadstropji. V spodnjem hodniku so že močno obledele stenske slike iz leta 1521.

Ob to centralno stavbo se na zahodni strani prislanja v obzidje vključni stolp, v katerem je vse polno strelnih lin.

V njegovem pritličju je gotsko rebrasto obokan prostor. Menda je rabil za obednico. Vseokrog je v zidove vzidanih polno rimskih nagrobnih in drugih kamnov.

Gosposvetska cerkev je sredi obzidja, obrnjena proti vzhodu. Nastala je sredi 15. stoletja. S svojo arhitekturo je najpomembnejša poznogotska cerkev na Koroškem. Njena najvidnejša zunanja značilnost sta dva mogočna, iz vezanega kamna pozidana zvonika na zahodni strani. Dajeta ji značaj in videz stolnice. V izvedbenih podrobnostih se med seboj nekoliko razlikujeta. V severnem zvoniku visi največji koroški zvon. Leta 1687 ga je vlil celovški zvonar Matija Landsmann. Ob cerkveni uri na južnem zvoniku je nekaj starih letnic. Obnovljen napis grozeče sprašuje, katera bo naša poslednja ura.

Na zahodni strani je gotski vhod v cerkev, a ga navadno ne uporabljajo. Vsi obiskovalci vstopajo v cerkev z južne strani pri stranskih vratih. Gotski severni vhod je navadno tudi zaprt. Vso cerkev prekriva ogromna enotna streha. Na tisti strani od koder navadno prihajamo, jo zakrivajo kasnejši prizidki. Zato je od zunaj nemogoče sklepati, kako je cerkev zasnovana v notranjščini. Na vzhodni strani se njena mogočna stavbna gmota zaključuje s tremi mnogokotnimi oltarnimi prostori. Srednji je občutno večji in daljši od stranskih dveh. Vidimo lahko, da vse tri opirajo na oglih stopnjevani oporniki. Njihove stene predirajo visoka, šilasta okna.

Na južni strani cerkve so kasneje prizidane kapele in nadstropna zakristija. Po njihovih stenah je vzidano vse polno umetno obdelanih kamnov, bodisi nagrobnikov ali delov starih stavb. Med njimi je veliko rimskih, ki izhajajo iz bližnjega, opuščenega in razrušenega rimskega mesta Virunuma. V zakristiji smo videli vzidani relief, ki predstavlja rimski poštni voz z dvojno vprego. Od srednjeveških kamnov je najlepši iz rdečega marmorja, ki prikazuje Marijino kronanje. Imenuje se “hodiški nagrobnik”. Leta 1510 ga je oskrbel salzburški škof Lenart, doma iz koroških Hodiš, v spomin na svoja dva umrla brata.

Pri južnem vhodu v cerkev smo videli lepa lesena vrata, obita s kovanim železnim okvirjem. Pojavljajo se levi in orli. Ta izdelek gotskega umetnega kovaštva je sočasen s cerkvijo - še iz 15. stoletja. Dragocena ključavnica je v celovškem deželnem muzeju.

Notranjost cerkve je usmerjena izrazito po vzdolžni osi. S štirimi arkadami je razdeljena v tri ladje. Srednja je občutno širša in višja od stranskih dveh. V cerkveni tloris sta vključena oba zvonika.

Arhivski podatki o gradnji so zelo skromni. Leta 1430 poročajo o nastanku prezbiterija in prečne ladje. Od 1450 - 1459 naj bi bila nastala vsa preostala cerkev, ki so jo začeli zidati na vzhodni strani. V letih 1644 - 1645 so nastali oratoriji nad kapelami prizidanimi ob južni strani ladij. Vzor za tako zasnovano cerkev in njeno prostornino naj bi bila dunajska stolnica sv. Štefana, ki so jo še kot mestno župnijsko cerkev dokončali malo prej. Gospa Sveta jo v vseh bistvenih sestavinah ponavlja. Cesar Friderik III. tudi pri Gospe Sveti ni bil brez slehrnega vpliva.

Gosposvetska cerkev je imela pomembno mesto v svečanem obredju ustoličevanja in posvetitve koroških vojvod. Drugi del obreda takoj po knežjem kamnu, se je odvijal v tej cerkvi. Po umestitvi novega vojvode na knežjem kamnu je ta prišel v cerkev, preden je lahko z vojvodskega prestola začel izvrševati svojo oblast.

V cerkvi se je moral novi vojvoda pred glavnim oltarjem zlekniti po tleh, ko so nad njim opravljali molitve in ga je končno pristojni škof posvetil.

Ves cerkveni obred je spominjal na slovesno kraljevo kronanje, kar je zahteval veliki slovesnosti ustrezen prostor. Gospa Sveta je bila na koroškem prva vojvodska cerkev.

Imenitno gotsko arhitekturo so kmalu po njenem nastanku obogatile še druge, vidne umetnostne zvrsti (slikarstvo, kiparstvo in vse veje umetne obrti). Zlasti pomembne so gotske stenske slikarije, ki dopolnjujejo arhitekturo. Že takoj po nastanku glavnega oltarnega prostora prezbiterija, so poslikali njegove stene. Na severni steni lahko vidimo, da se vsi prizori nanašajo na Jezusovo mladost. Upodobljen je: Pomor nedolžnih betlehemskih otrok, Beg v Egipt, Pohod treh kraljev, Poklon novorojencu.

V spodnjem desnem kotu slike s konjeniškim pohodom sta upodobljena plemiška naročnika te slikarije s svojima grboma. Droban latinski napis pod prizoroma Pohoda treh kraljev kaže na italijanske vzore. Naročil jo je Viljem pl. Neuschwert, dokončana je bila leta 1435.

Na severni strani so štirje cerkveni očetje: Avguštin, Gregor, Hieronim in Ambrož.

V srednji obočni poli smo na sredini videli Marijo z detetom, vse okrog pa so razporejene stoječe svetnice.

Zvezdnato obokano polo na južni strani izpolnjujejo simboli štirih evangelistov: Markov lev, Janezov orel, Lukov vol in Matejev angel.

Kristusov rodovnik se po Matejevem evangeliju začenja z Abrahamom in Izakom in končuje ob slavoloku z Jožefom in Marijo, ki drži na desnici Jezusa.

V celoti je figuralno poslikanih 43 polj, druga so izpolnjena z rastlinsko dekoracijo. Na zanimiv način so upodobljene posamezne svetopisemske osebe. Vse so samo doprsne in kakor bi rasle iz najrazličnejših nenaravnih cvetnih čaš. Vsaka oseba je označena z dolgim in še dobro čitljivim napisnim trakom. V načinu slikanja prihaja močno do izraza risarska težnja, ki poudarja zlasti obrise in najnujnejšo notranjo risbo. Ploskve so samo rahlo obarvane. Slikar je bil kot umetnik predvsem dober grafik.

Okrog okrogle odprtine je naslikana Poslednja sodba z Marijo in Janezom Krstnikom, Kristus kot sodnik med njima pa se pojavlja v obliki sočasnega lesenega kipa. Škoda, da je bila ta slikarija iz časa okrog leta 1500 pri nekem restavriranju močno preslikana. Izgubila je velik del umetnostne pričevalnostni.

V severni apsidi visi freska sv. Mihaela iz časa okrog leta 1400. Leta 1938 so jo sneli z zidu v romanskem karnerju. Nad gotskimi zakristijskimi vrati je naslikal leta 1928 Herbert Bö ckl stensko sliko Kristus hodi po valovih Genezareškega jezera in rešuje Petra. S svojo živo barvitostjo in načinom slikanja je moteče posegla v ubrano skladnost tega častitljivega spomenika.

Zelo veliko je umetnostno in spomeniško pomembne opreme. Med najvidnejše se uvršča baročni veliki oltar, postavljen v gotskem prezbiteriju.

Zasnovan je po zgledu drugih zrelo baročnih oltarjev. Na vsaki strani so naslikani trije stebri. Zgoraj jih povezuje bogato ogrodje. Nad njimi je še antični nastavek. Ob straneh spodaj so kipi sv. Petra, Pavla, Gregorja in Ruperta. Ob nastavku s sliko Sv. Trojice so poleg angelov sv. Barbara, Katarina in Florian. Ta oltar je v baroku zamenjal nekega starejšega. Prvotni je bil morda v krilni obliki. Novega sta oskrbela leta 1714 pobožna zakonca von Kaiserstein. Največja dragocenost je kamnit kip sedeče Marije z Jezusom v naročju. Ta je tudi predmet romarskega češčenja. Nameščen je sredi oltarja tako visoko, da ga je mogoče videti po vsej cerkvi. Marijin obraz kaže izrazito milino in mehkobo. Oblečena je v bogato oblačilo, katerega gube se mehko zlivajo navzdol. S temi slogovnimi značilnostmi sodi nastanek Marijinega kipa v čas mehkega sloga, ki je v srednji Evropi obvladoval umetnost okrog leta 1400 v prvih desetletjih 15. stoletja. Dragocena plastika nima nobene letnice. Strokovnjaki jo postavljajo v čas okoli leta 1425. Nastala naj bi celo nekaj let prej, preden so začeli pri Gospe Sveti zidati sedanjo cerkev.

Legenda pravi:

V skladno baročno celoto z glavnim oltarjem se vežeta tudi prižnica in skupina poveličanja sv. Janeza Nepomuka. Prislonjena sta vsak na svoji strani k prvemu samostojnemu arkadnemu sklopu od vzhodne strani.

Videli smo, da je spodnji del prižnice lep izdelek baročnega umetnega mizarstva in podobarstva iz leta 1747 in ga krasijo kipi štirih cerkvenih očetov. Na njeni strehi so figure Kristusa kot nebeškega učitelja, apostolov in starozaveznega zakonodajalca Mojzesa.

Med najvidnejše stare umetnine v gosposvetski cerkvi se uvršča poznogotski krilni oltar v severni apsidi, ki proti vzhodu zaključuje severno stransko ladjo. Imenujejo ga po bližnji Varpji vasi (Arndorf). Menda je bil naročen za tamkajšnjo vaško cerkev, a so ga prenesli h Gospe Sveti. Krilnih gotskih oltarjev se je na Koroškem ohranilo 60. Prav z njimi je najbogatejša avstrijska dežela. Oltar je lep primerek koroškega poznogotskega rezbarstva in kiparstva. Cvetelo je zlasti na začetku 16. stoletja in je s svojimi izdelki opremljalo tudi cerkve v sosednjih deželah. Nastanek tega oltarja pripisujejo beljaški podobarski delavnici Luke in Henrika Tausmanna okrog leta 1520.

Srednji del oltarja se zapira kot nekakšna omara z dvojnimi krili. Navzgor se zaključuje z bogato rezljano gotsko motiviko v obliki vitic in trakov. Kadar so krila odprta, kaže oltar svoje praznično lice in vse pisano in pozlačeno bogastvo poznogotskega rezbarstva in kiparstva. Spodaj so predeli ob sedeči Mariji z mrtvim Sinom v naročju še svetniki Jakob, Janez Krstnik, Janez Evangelist in Pavel. Osrednji del oltarja se razvija v dvoje nadstropij. V spodnjem je pet stoječih svetnic: Elizabeta, Marija Magdalena, Ana Samotretja, Genovefa in Otilija. Zgornji del zavzema prizor Marijinega kronanja. Na levih krilih je zgoraj v reliefu upodobljeno Oznananje, spodaj pa sv. Uršula s svojimi deviškimi spremljevalkami. Na desnem oltarnem krilu je zgoraj prizor Poklona treh kraljev, spodaj pa cela množica priprošnjikov v sili.

Ne tako bogat, pa enakega krilnega tipa je oltar sv. Jurija v južni apsidi. H Gospe Sveti so ga pripeljali šele kasneje od Sv. Jurija pri Trnji vasi. Srednji del tega oltarja krasi relief, ki prikazuje sv. viteza v borbi z zmajem. Na krilih sta Ana Samotretja in sv. Ožbalt. Na nastavku je Kristus z Marijo in Janezom, na oltarni predeli pa je upodobljeno Objokovanje s sv. Heleno in sv. Elizabeto. Na hrbtni strani je poslednja sodba ter nekaj prizorov iz Kristusovega trpljenja. Ob Veronikinem prtu je letnica 1526, ki pove čas nastanka tega krilnega oltarja. H Gospe Sveti so ga prenesli leta 1907.

Ena največjih znamenitosti in svetinja Gospe Svete je shranjena v severni stranski ladji. Tu je z visokim kamnitim podstavkom in z močno kovano železno ograjo oddeljen prostor. Barbara Sachs je dala 1451 urediti posebno kapelo.

Pod šilasto arkado smo v prednjem delu videli kamnito oltarno menzo. Veliko marmorno ploščo iz enega kosa nosi šest stebričev. Z oblikami svojih listnih kapitelov kažejo na nastanek tega oltarja še pred romaniko, še v zgodnjem srednjem veku. Verjertno izhaja ta oltar iz ene tistih cerkva, ki so pri Gospe Sveti pred stoletji, že kar pred dobrim tisočletjem stale na mestu sedanje veličastne Marijine cerkve, toda o njih ničesar ne vemo.

Posebno bi nas zanimala cerkev, ki jo je leta 753 pri Gospe Sveti posvetil škof Modest!

Pod to staro oltarno mizo je zdaj postavljen manjši, verjetno otroški rimski sarkofag. V njem so domnevno zbrane relikvije sv. Modesta. Modest je prvi škof pri Gospe Sveti in apostol karantanskih Slovencev.

Njegove ostanke so našli na tistem mestu v strohnjeni leseni krsti pod cerkvenim tlakom. Modestov grob v sedanji obliki ni več prvoten, vendar vzbuja veliko spoštovanje in pobožnost številnih romarjev.

Na kamniti menzi je bil do nedavnega postavljen poznogotski kipec svetega škofa s cerkvijo v rokah. Tako navadno upodabljajo ustanovitelje in graditelje cerkva. Modest si je to zaslužil s svojim misijonskim delom v Karantaniji, ko je bila še slovenska kneževina.

Za Modestovim simboličnim grobom je k steni prislonjen oltar vernih duš iz leta 1688 s skupino kipov Križanja (okrog leta 1480). Ta kiparska skupina je bila menda svoj čaš postavljena v slavoloku na leseni gredi.

V severni prečni ladji je baročni oltar sv. Štefana iz leta 1711 s sliko svetnikovega kamenjanja. Na vrhu je kip sv. Janeza Nepomuka in štirih kraljev stare zaveze (Davida, Salomona, Jozija in Joasa), ki veljajo za zavetnike stavbenikov.

Dve plitvi kapeli sta prislonjeni k cerkvi na južni strani. Široko se odpirata v južno stransko ladjo. Tisto na vzhodni strani je leta 1459 ustanovila Barbara Mordax. Verjetno je na tem mestu vsaj že drugi oltar posvečen njeni zavetnici iz časa okrog 1725 leta. Za ta čas je značilen bogat okvir s sliko sv. Barbare v njem. V sosednji kapeli je kakih 20 let starejši oltar sv. Ane s sliko te zavetnice z Marijo in kipoma sv. Katarine in sv. Agate, katere slika je tudi v atiki tega oltarja.

Obe kapeli sta po obokih okrašeni z deloma figuralnim štukom. Nad njima sta dva odprta oratorija iz sredine 17. stoletja.

Proti zahodni strani cerkve smo videli bogato baročno orgelsko omaro in drobno rezljano, pozlačeno ograjo v srednjem delu kora. Na južni strani se je še ohranila prvotna kamnita ograja iz gotskega časa. Iz severne stranske ladje vodijo stopnice na pevski kor.

V gosposvetski cerkvi je še vrsta posameznih gotskih in baročnih kipov in slik in zlasti mnogo tudi umetnostno pomembnih nagrobnikov. Opozorili smo le na poglavitne sestavine tega velikega koroškega umetnostnega spomenika, kakor jih pomenijo njegova gotska arhitektura, srednjeveške stenske slikarije in izbrani primerki cerkvene opreme. Kdor bo ohranil vsaj to, bo zapuščal gospo Sveto z zavestjo, da se je srečal z velikim, zgodovinsko in umetnostno pomembnim spomenikom.

Med zanimivostmi Gospe Svete sodi tudi kužno znamenje. Stoji na vzhodnem koncu trga ob cesti, ki pelje v Varpjo vas (Arnsdorf). To kapelico so postavili leta 1523 v spomin na kugo.

Prečno pravokotna stavba je pokrita s strmo skrilasto streho. S šilastimi loki se odpira na tri strani. Zlasti v notranjosti so njene stene poslikane s freskami, deloma so slike tudi zunaj.

Ob veliki vzhodni odprtini sta naslikana Habsburški grb in grb Salzburškega nadškofa Mateja Langa.

Znotraj je na zadnji steni veliko Križanje s spremljajočimi prizori. Na oboku je Sv. Duh s simboli štirih evangelistov in s štirimi preroki. V medaljonih so različni prizori iz stare zaveze.

Ob tem znamenju so se nekdaj zbirali romarji, da so šli potem v procesiji v cerkev.

V raziskovalni nalogi smo ugotovili:

O ostoličevanji kot obredu izvolitve karantanskih knezov smo ugotovili vire, ki v različnih obdobjih dokumentirajo potek in primerjali opise in razlike v obdobju od prvih obredov do 15. stoletja.

V raziskavi smo prikazali izvor imena cerkve Gospe Svete, njeno zgodovino, zunanjo in notranjo arhitekturo, stilne značilnosti gradnje in opreme.

Avtorske pravice pridrzane - za podrobnejše informacije pisite na Matic.Koncan@guest.arnes.si ali pa na Lenart.Ambroz@guest.arnes.si