
LITERATURA
Literatura je zrcalo kulturne visine kakega naroda. Razdelitev literature
- po izvoru: ljudska, umetna
- po obliki: proza, poezija
- po vsebini: leposlovna, znanstvena, govorniska

Literatura po izvoru
- Ljudska literatura kaze zivljenje v neposredni resnicnosti in mocno preprosto. Avtorje njenih del ne poznamo. Raste iz ljudstva za ljudstvo in sega v najstarejse case. O ljudski literaturi lahko govorimo tudi med NOB.
- Umetna literatura je izraz zavestnega hotenja posameznih oblikovalcev in se podreja umetniskim pravilom. Njenega avtorja poznamo.

Literatura po vsebini
- Leposlovna prikazuje clovesko druzbo ni prirodo v umetnisko dovrseni obliki. Cloveka vzgaja, zabava ali kratkocasi. Navadno ima narodni poudarek.
- Znanstvena obravnava znanstvena vprasanja (npr. zgodovinska, politicna), raziskuje vzroke pojavov v prirodi in druzbi. Narodni poudarek se navadno umakne.
- Govorniska sluzi kot neposredno sredstvo za izmenjavo misli.
Vcasih je tezko postaviti mejo med temi tremi vrstami.

Epika (pripoveduje) nas navaja razclenjevanju zivljenjskih zapletov in presojanju zivljenjskih vrednot.
Lirika izpoveduje notranja dozivetja.
Dramatika prikazuje zivljenje. Njen predmet so dejanja.


LIRIKA
Lirika je poleg epike in dramatike ena od temeljnih literarnih zvrsti. Nastala naj bi kot prva oblika besedne umetnosti. Pesem, v kateri pesnik izpoveduje svoja custva ali misli, torej njegova notranja dozivetja, zunanji svet pa le toliko, kolikor se prilega dusevnim dozivetjem, je lirska pesem. Ime izhaja od tod, ker so Grki spremljali pesem na liro. Lirika je med vsemi leposlovnimi vrstami najbolj osebna. Ce izraza predvsem custva je neposredna, custvena ali emocionalna (veselje, zalost, hrepenenje, razocaranje, upanje, opub, ljubezen, sovrastvo). Ce izraza misli jo imenujemo posredna, miselna ali refleksivna lirika. Lirske pesmi po snovi:
1. domovinske ali patrioticne: opevajo lepoto domace zemlje, ljubezen do domovine, naroda ter spremljajo pomembne narodne zgodovinske dogodke (ponizanja, zasuznjanja, napore, junastva in zmage). So optimisticne (vzbujajo navdusanje za narodno stvar, bude narodno zavest, klicejo k upori in k zmagi) in pesimisticne (razkrivajo domovinsko bedo, kazejo zalostno narodovo preteklost in izrazajo strah za njegovo bodocnost)
2. ljubezenske ali eroticne: izpovedujejo ljubezen (sreca in zalost, upanje in razocaranje, predanost in sovrastvo, odpuscanje in mascevanje)
3. osebno izpovedne
4. obredne, nabozne ali religiozne: v starejsi dobi caste poganska bozanstva; najveckrat so povezane z letnimi casi (spomladi v cast boginji pomladi Vesni)
5. zbadljive ali satiricne: so pesmi, ki v zbadljivo saljivi obliki bicajo neumnosti, slabosti, zmote, strasti, razvade in napake posameznega cloveka
6. druzbene ali socialne: opozarjajo na ljudsko bedo, nakazujejo moznosti, kako bi jo bilo mogoce premagati, izrazajo druzbena nasprotja in se bore za druzbeno preobrazbo
7. otroske pesmi: imajo povsem svoje zahteve, obravnavati morajo snov, ki je razumljiva in zanimiva otrokom, hkrati pa morajo biti nevidno vzgojne, saj je njihov prvi pomen v tem, da izoblikujejo otrokovo custvovanje in misljenje. Lirske oblike: oda, sonet, glosa, zalostinka ali elegija.
Lirika se v knjizevnosti zvecina pojavlja v verzificirani obliki, vendar jo kot obcutje, razpolozenje in razmisljanje srecujemo tudi v prozi in dramatiki.




EPIKA
Epski pesnik lahko pripoveduje o osebnih dozivljajih, o tujih resnicnih dogodkih ali o izmisljeni zgodbi. To so dogodki iz zunanjega sveta, pesnik jih posplosi ali objektivira. Epske oblike: bajka ali mit, pripovedka, legenda, pravljica, basen, prilika ali parabola, romanca, balada, pripovedna pesem (ep), poeticna povest, roman, novela, povest, anekdota, idila, humoreska, groteska, crtica.




PROZA IN POEZIJA
1. Poezija ali vezana beseda je pisana v verzih, kjer si naglaseni in nenaglaseni zlogi slede v natancno dolocenem zaporedju. To urejeno menjavanje ustvarja ritem pesmi. Pesnik je zaradi tega vezan na stroga pravila. Verzni konci se ujemajo v rimo ali asonanco.
Rima je ujemanje soglasnikov in samoglasnikov zadnje besede v verzu.
Asonanca je ujemanje samoglasnikov zadnje besede v verzu.
Ce je besedilo urejeno na poseben nacin v urejenih vrsticah - verzih, mu recemo pesem. Pesniski jezik je jezik podob.
2. Proza ali nevezana beseda je brez verzov in rim, njen nacin izrazanja je blizu vsakdanji govorici.

Pesniska podoba je poljuden, izbirni pojem za vse tisto, kar literarna teorija razclenjuje in pojasnjuje kot rabo besede v prenesenem (metafore) ali zamenjanem (metonimije) pomenu, pa tudi kot na poseben, na nevsakdanji nacin oblikovano oblikovano besedno gradivo v povedi, stavku, verzu in drugih vise urejenih pomenskih in ritmicnih enotah. 


PESNISKI JEZIK
Pesniski jezik je jezik podob. Med tem, ko za pogovorni jezik predpisi niso prestrogi, mora biti pesniski jezik posebno izdelan, saj hocemo z njim doseci umetniski namen. Lepota in barvitost sloga so odvisni od tropov in figur.
TROPI - imenujemo uporabo besed v prenesenem ali zamenjanem pomenu.
Metafora - obstoji v tem, da zaradi neke podobnosti prenesemo pomen z enega predmeta na drugega. Najbolj navadne metafore so:
1. Primera ali komparacija: temelji na ugotavljanju podobnosti med predstavo in podobo
2. Ukrasni pridevki: so besede, ki slikovito pokazejo bistveno lastnost kakega predmeta
3. Poosebitev ali personifikacija: je prispodoba, s katero poosebimo nezive stvari ali pojme

FIGURE - imenujemo na poseben nacin izgovorjene in postavljene besede. Besedam dajejo samosvojo obliko, svezino in ucinkovitost. Delimo jih na:
1. glasovne: ucinkovitost ustvarjajo s samim zvokom
2. besedne s posebno stavo
Pretiravanje ali hiperbola: besedna figura; zaradi vecje ucinkovitosti je do nemogocega pretirana trditev ali primera



Inverzija
Sprevracanje vsakdanjega besednega reda se imenuje inverzija. To je eden izmed nacinov ustvarjanja ritma.

Ritem
Odkrivamo ga v glasbi, plesu pa tudi v umetnostni prozi ter verzificiranih sporocilih. Ritem verza je enakomerno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. To pa ni cisto res, ker je tak ritem mehanicen. Zivi ritem, ritem zivljenja, pa ni enolicen, mehanicen, temvec prepricljivejsi. Npr. cloveski glas ni enollicen potok glasov in misli, temvec se razclenjuje v krajse in daljse, hitre in pocasne, tisje in glasnejse enote (odvisno od tega, kar pripoveduje).


paralelizem clenov
Za lirika je bistvenega pomena ritmicnost besednega gradiva. V njem je ociten zlasti najpreprostejsi nacin ustvarjanja ritma: zaporedno ponavljanje enako ali podobno grajenih stavkov ali stavcnih enot, ki se pomensko dopolnjujejo. Temu pravimo paralelizem clenov.


Anafora je ponavljanje besed na zacetku zaporednih verzov ali stavkov.


Iteracija
Ponavljanje istih besed ali besednih skupin na zacetku zaporednih verzov imenujemo iteracija.


Metonimija ali preimenovanje
Nadomestite obicajne poimenovalne besede s kaksno drugo, ki pa je s poimenovanim predmetom v realni, objektivni, to je fizicni, casovni, prostorski, logicni zvezi; torej ne tako subjektivna primera kot pri metafori. Poglavitne metonimicne zveze so tele:
1. Pojavlja se delavec namesto dela: imam Jakopica - njegovo sliko
2. Posledica namesto vzroka: crna smrt - kuga
3. Snov namesto izdelka: svinec - krogla
4. Lastnik namesto lastnine: sosed je pogorel - hisa, Napoleon je vkorakal - vojaki
5. Posoda, embalaza, dezela, kraj, cas namesto vsebine, prebivalcev: vse 20. st. je bilo navduseno za tehniko - ljudje
6. Cutna podoba za abstrakten pomen (tudi simbol): oljcna vejica za mir


Podvojitev ali geminacija
Ponavljanje istih besed ali besednih zvez dvakrat v isti vrstici imenujemo podvojitev ali geminacija.


Amfibrah
Stopico iz treh zlogov, od katerih sta prvi in zadnji nenaglasena, imenujemo amfibrah.


peterostopicni trohej = srbski deseterec


TERCINA
Tercina je trivrsticna kitica, sestavljena iz treh italijanskih enajstercev - enajstzloznih verzov, kakrsne shematicno ponazorimo takole: U - U - U - U - U - U. Tak verz imenujemo tudi jambski: sestavljen je iz jambskih stopic (U -), verzi pa se obicajno rimajo z zensko = dvozlozno rimo. Dante: Bozanska komedija.







Pesniska sredstva
- Uporabljanje besed, ki slikovito pokazejo bistveno lastnost nekega predmeta. Kadar se stalno druzi z istim samostalnikom in je sam po sebi umeven, se imenuje stalni pridevek.
- Pomanjsevalnice
- Postavljanje vprasanj in odgovarjanje nanje. Pesnik postavlja vprasanja zato, ker mocneje ucinkujejo od povednega stavka. Ogdovor nanj je sam po sebi razumljiv. To sta retoricno vprasanje in retoricni odgovor.
- Besede, s katerimi hoce vzbuditi posebno pozornost, veckrat ponavlja






Delovna pesem
To je znacilna pesniska tvorba primitivnih ljudstev, oznaka za ritmicno izrazite, vsebinsko preproste pesmi. Nekateri znanstveniki jo stejejo za eno najstarejsih moznih pesniskih tvorb, kakrsne so nastajale ob delu, zlasti ob skupinskem delu, skladno s potrebnim delovnim ritmom. Delovni ritem jo je omogocal, s svojim ritmom pa je podpirala telesne gibe delavcev in jih usklajevala. Pojejo se skupinsko ali posamezno, pogosto s predpevcem in odpevom. Pesem nosacev zita.



Prispodoba ali alegorija
je besedna figura, ki podaja abstraktni svet v konkretni obliki. Pesniki jo uporabijo, ko pripisujejo posameznim podobam ali stvaritvam se kak drug, ne povsem stvaren, enkraten pomen. Primera je vrsta metafore. Njeni najpogostejsi sredstvi sta simbol in personifikacija, ker pod njuno krinko najlaze skrije predstavo, ki jo mora poiskati bralec. Tako npr. predstavlja veriga suzenjstvo, srce ljubezen, cvetje pomlad.







DRAMATIKA
Pravo dramo so imeli ze stari Indijci, toda ostala je brez vpliva na evropsko dramatiko. Vzor le-ti je stara grska anticna drama, ki je zrasla iz bogocastja in je bila osresnji del versko-obrednih prireditev. Prvo pravo igro je okoli leta 534 pr.n.s. uprizoril Tespis. Pravi razmah je dozivela grska tragedija pod tremi velikani dramatske umetnosti: Aishil, Sofoklej, Evripid.


Znacilnost dramatike
Spopad dvoje ali vec nasprotujocih si sil, poosebljenih v dramskih osebah, katerih spopad se zapleta in razpleta z dialogom, predstavitev dogajanja kot navzocega v sedanjosti, napetost in naravnanost k resitvi. Na zunaj je drama razdeljena na dejanja, ki se delijo na prizore (scene). Drama zazivi dokoncno sele v odrski uprizoritvi (nasproti njej je knjizna ali bralna drama). Vzporedno s tem notranjim razvojem in nastajanjem pravih iger, so se Dionizova praznovanja selila s pretesnih ulic Aten na posebej za to urejen prostor, amfiteater, gledalisce na prostem, ki je imelo ze osnovne znacilnosti danasnjega evropskega gledalisca. Grski igralci so imeli: maske in visoke cokle, da bi izgledali vecji.
Dramatika je med vsemi literarnimi vrstami najlaze dostopna najsirsemu krogu ljudi. Posredujejo jo reziser, igralci, oder, dekoracija, razsvetljava, kostumi. Gledalisca brez obcinstva ni.
Dramatika je nastala v Grciji iz Dionizovega kulta, nov zacetek dramatike je v srednjem veku z duhovnimi igrami (oblika religioznega pesnistva) in nov razcvet v dobi humanizma in renesanse (Shakespeare), v baroku in klasicizmu je vodilna spanska in francoska dramatika (Moliere, Racine), v predromantiki klasicna nemska dramatika (Goethe, Schiller), nove oblike dramatike v romantiki, realizmu, naturalizmu (Ibsen, Strindberg, Cehov). Dramatika 20. st. je idejo in formalno razvejana v svobodnejsi formi, v zadnjem casu se kot izraz eksistencne problematike - absurdno gledalisce. Pri Slovencih so prvi odmevi dramatike v barocni ljudski igri, nato predelave evropskih komedij (Linhart), vrh s Cankarjem. Pomembni novejsi dramatiki so S. Grum, B. Kreft, M. Bor, I. Potrc, D. Smole, G. Strnisa, A. Hieng.

Vrste dramskega pesnistva
1. Govorne drame
s tragicno vsebino (tragedija, drama)
z veselo vsebino (komedija, farsa, burka)
2. Glasbene drame
z resno vsebino (opera, kantata, oratorij)
z veselo vsebino (opereta)


ROJSTVO EVROPSKE DRAME
Grska tragedija je nastala iz slovesnosti in obredov v cast boga Dioniza (bog vina, veselja, pomladnega cvetja, plodnosti). Zbor sodelujocih je bil prvotno oblecen v kozlovske koze, predstavljal je spremljevalce boga Dioniza. Locimo vec stopenj v nastajanju dramatike kot zvrsti.
- Najprej so bili svecani sprevodi s plesanjem in petjem.
- Iz pesmi, ki jo je pel zbor nastopajocih, se je nenadoma izlocil posameznik, prvi igralec, in pesem se je odvijala z odpevanjem med tem posameznikom in zborom. Tako nastane dvogovor - dialog, ki je bistvena prvina dramske umetnosti.
- Scasoma so izlocili se drugega in tretjega igralca, vloga zbora pa se je krcila. Nastaja dramatika.

Zbor
Zbor v grski dramatiki je imel vlogo spremljanja in razlage dogajanj, v njegovem izvajanju so torej poudarjene lirske prvine. Razlikovali so vec tipov zborskih pesmi; zelo stare so himne iz Dionizovega zivljenja, proslavljali so zmagovalce gimnasticnih tekem, zlagali so jih na cast pomembnim javnim osebnostim, zlasti vladarjem, pisali so tudi zalne pesmi za umrlimi. Te pesmi so poleg lirskih vsebovale se epske in dramske sestavine.


TRAGEDIJA ALI ZALOIGRA
Tragedija (gr. tragos kozel, ode petje) je ena glavnih zvrsti dramatike. Nastala je v Grciji iz Dionizovega kulta. Snov teh iger je bila v zacetku bozja, castitljiva, ponazarja konflikte cloveka z bozanskimi silami (Ajshil, Sofokles, Evripid). Govorjeni dialog igralcev se je menjaval s petjem in plesi zbora, dramaticnost z liriko. Glavni sestavni deli tragedije so bili: prolog, ki ga je govoril igralec, parodos (prihod zbora), epeisodia (prizori z igralci; pri Aishilu sta bila socasno na odru le dva igralca, pri Sofokleju ze trije), stasima (spevi zbora) in eksodos (zakljucni odhod zbora z odra). Tragedije so uprizarjali ob praznikih. Po trije pesniki so tekmovali za nagrado, vsak e eno tetralogijo, sestavljeno iz treh tragedij, ki jim je za sklep sledila satirska igra.
Nato so postajale vse bolj posvetne, a so znova in znova izrazale clovekovo podrejenost volji bogov, usodi. Srednjeveski krscanski nazor ni priznaval tragicnosti, tato ni priznal tragedije (pac pa tragicne situacije v epu), sele navezava na antiko v dobi humanizma ni renesanse je evropska tragedija spet postala mogoca, najprej v Italiji, nato zlasti pri Shakespearu. Vrh francoske tragedije sta Corneille in Racine, v Nemciji je zacetek z Lessingom v smeri mescanske tragedije, nato z Goethejem in Schillerjem vrnitev k historicni tragediji v verzih, ki prikazuje fizicni propad junaka sredi protislovnosti, vendar z njegovo moralno zmago. V realizmu in naturalizmu (Ibsen, Strindberg) se tragedija umika drami, se bolj v simbolizmu, ekspresionizmu, socialnemu realizmu. V sodobni dramatiki je skoraj ni, zunajevropske literature starega Orienta je niso poznale.
Danes je tragedija dramatsko delo, ki je tragicno in prikazuje cloveka kot posebno dragoceno vrednost, ki pa v boju z drugimi vrednotami in silami propade. Ni nujno, da je konec smrten, lahko gre samo za notranji propad tragicne osebe. Tragedije so navadno pisane v verzih. Pri Slovencih je prva tragedija Jurcic-Levstikov Tugomer (1876), potem se Zupancic (Veronika Deseniska), Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, Hlapci, Dominik Smole: Antigona.


KOMEDIJA
Pojem izvajajo iz besed komos (pijanski obhod, veselo krdelo) in ode (pesem, petje), kar pomeni, da je grska komedija nastala iz posmehljivih pesmi in dialogov razbrzdanih sprevodov, verjetno v zvezi z Dionizovim kultom. V pravo gledalisko igro se je spremenila najbrz sele v Atenah na zacetku 5. st. pr.n.s., ko so to tradicijo zdruzili s tehniko tragedije in razvili dramsko dogajanje.
Glavna znacilnost je, da vsebuje mocne satiricne, polemicne in parodicne odzive na stvarnost, zlasti na politiko, socialno zivljenje. Snov jemlje iz vsakdanjega zivljenja, postavlja na oder malomescane, rokodelce, zenske in politike, vendar mesajoc stvarnost s pravljicnimi in miticnimi sestavinami. Posmehuje se znanim osebam politicnega in kulturnega zivljenja. Nasprotja so velikokrat navidezna, nikoli usodno unicujoca. Jezik je vsakdanji, pogosto poulicen. Osebe zahajajo najprej v kocljive polozaje, vendar zmeraj najdejo izhod, pogosto tudi neverjeten. Komedije so polne presenecenj, zamenjav, preoblek, trikov in prevar, a dogajanje se zmeraj srecno iztece. Vazna sestavina vsake komedije je bila parabaza, pesem zbora, s katero se je avtor neposredno obrnil k obcinstvu in mu razlagal svoje ideje.
Rimska komedija je zgled renesancni (Machiavelli), v Italiji 16. stoletja je obnova ljudske komedije (vrh commedia dell'arte - potek dogajanja je zacrtan vnaprej, govorjeni tekst je deloma improviziran). V razlicnih oblikah so jo razvijali v spanskem baroku (Calderon), v elizabetinski dramatiki (Shakespeare, Ben Jonson), francoski klasicisti (Moliere). V Franciji 18. stoletja socialno in politicno satiricna komedija (Beaumarchais), v Rusiji 19. stoletja satiricna komedija (Gribojedov, Gogolj), v Nemciji redka zvrst (Lessing, Kleist). V 20. stoletju se komedija zlasti z ekspresionizmom umika satiri in groteski. Pri Slovencih zacetki z Linhartovimi predelavami, v 19. stoletju A. Medved, v 20. stoletju vecidel socialno in politicno satiricna komedija (Cankar, Kreft, F. Kozak, Bor).
Pogosta razdelitev komedij: komedija intrig in karakterna komedija, kot posebne oblike veljajo farsa, burka (groba komicnost), veseloigra (prefinjena oblika komicnega), tragikomedija (nagib k tragicnosti).


DRAMA ALI IGROKAZ
Drama je sodobna igra, njeni junaki so vzeti iz vsakdanjega zivljenja, vsebina je resna, konec je lahko tragicen ali srecen. Drame so navadno pisane v nevezani besedi (prozi). Snovno drame niso omejene, dejanje je lahko zajeto iz zgodovine, iz sodobnega zivljenja ali izmisljeno. Biti mora le zanimivo in aktivno. Glavno vsebino dame navadno imenujemo fabulo drame. Drama junaka ne kaze v razvoju, ampak ze dograjenega in sicer v najrazlicnejsi dobi njegovega zivljenja.
Glavne osebe (junaki) so sredisce dogajanja, nosilci glavne ideje in karakterno posebno skrbno izoblikovani
Stranske osebe pomagajo glavnega junaka karakterizirati, lahko z njim drze, se najveckrat pa so mu nasprotni, se z njim bore
Statisti nimajo samostojnega pomena in nic ne govore
V starejsih dramah je junak drame navadno ena sama oseba. To so induvidualisticne drame (Hamlet, Tugomer, Kralj Ojdip). V modreni drami pa predstavlja junaka cesto mnozica, kolektiv. To so kolektivne drame (Bor: Raztrganci, Krleza: Gospoda Glembajevi). Vcasih nastopajo poleg oseb tudi druga bitja: duhovi, zivali.
Osebe lahko govorijo same zase, samogovor ali monolog, ali pa med seboj, dvogovor ali dialog. Vsaka igra se deli na dejanja in prizore. Dejanje se dogaja na enem ali vec prizoriscih. Notranja zgradba drame se deli na zasnovo, zaplet, vrh, razplet, razsnovo.


IGRE Z VESELO VSEBINO
Prikazane so vedre zivljenjske slike s srecno odlocitvijo. Njihov glavni namen je zabava ali razvedrilo.



BAJKA ALI MIT
Mit ( gr. mythos beseda) zavzema pri vseh narodih prvo mesto v pripovednistvu. Nastal je v poganski dobi, ljudska domisljija se je povezala z ljudskim verovanjem. Mit je pripoved o bogovih, polbogovih, bozanskih junakih in drugih skrivnostnih bitjih, tudi bozanskih junakih. Z njimi si je clovek skusal razloziti izvore neznanih sil, ki so posegale v njegovo zivljenje in ga uravnavale. Bogovi so jim pomagali razresiti raznovrstna vprasanja, ki so jih neprestano vznemirjala, ko so opazovali svet. Cim bolj v preteklost so se spletale zgodbe, tem bolj bujna je postajala ljudska domisljija. Poganom so bajke veljale za versko resnico. Bogovi so ljudem predstavljali poosebljene prirodne sile, dobre in slabe. Bajeslovno gradivo so radi uporabljali pesniki v vseh dobah. Najstarejse bajeslovje so imeli Egipcani, Asirci, Zidje in severni Germani. Najbolj znano pa je bajeslovje Grkov in Rimljanov.
Slovanske mitologije se je ohranilo bolj malo, nismo imeli razvite literature. Vemo pa, da sto stari Slovani verovali v bogove: Peron, Dazbog. Nizja bozanstva so bila dobra in slaba; Kresnik - carovnik, Kurent - veseljak, vile - lepe deklice, povodni moz - ugrablja ljudi, skrati - nagajajo. V zvezi s poganskim bajeslovjem so se se danes ohranili nekateri obicaji: kurentovanje, pustovanje, jurjevanje. 


EP
Ep (gr. beseda, pripoved) je pripoved, pripovedovanje, svoj cas je bil ep najznamenitejsa pripovedna knjizevna vrsta, verificirana ter pogosto zelo nadrobna pripoved o usodnih dejanjih in bojih velikih junakov in bogov. V stoletjih se je spreminjal, saj poznamo npr. tudi ljudski ep, zivalski ep, religiozni ep. V 19. stoletju se je ep dokoncno umaknil romanu.
Glavne znacilnosti: ritmicna vezanost (enakomeren verz), privzdignjen jezik in slog, praviloma velik obseg. V antiki je ze zgodaj dosegel vrh s Homerjevo Iliado in Odisejo; v rimski literaturi je po grskem zgledu nastal umetni ep (Vergilova Eneida); v srednjem veku germanski junaski ep: najprej pri Anglosasih (Beowulf), nato Francozih (Pesem o Rolandu), Spancih (Pesem o Cidu), Nemcih (Pesem o Nibelungih); v visokem srednjem veku se je ep razvil v obliko verznega viteskega romana; poseben primer je primer religiozno alegoricnega epa (Dantejeva Bozanska komedija); v renesansi viteski ep (Boiardo, Ariosto); nacionalno ali krscansko zgodovinski ep (Tasso); v baroku zadnji vrh Miltonov Izgubljeni raj; v 18. stoletju razpadanje epske forme, krajsi idilicni ep (Goethejev Herman in Doroteja),  v romantiki drugacne oblike daljsih pesnitev.





ZGRADBA KNJIZEVNE STVARITVE
Zgradba - kompozicija leposlovnega dela je razporeditev posamicnih delov v smiselno celoto. Govorimo o zunanji in notranji zgradbi. Zgradbo si predstavljamo kot hiso, da nam je razumljivejsa. Najprej je misel, ideja o hisi, ki se je rodila iz ene osnovnih clovekovih potreb. Misel se oblikuje v nacrt. Sledi zbiranje in prevazanje najrazlicnejsega materiala. Potem raste hisa. A kakor ob pogledu na novozgrajeno hiso prav malo vemo, kaksen je njen notranji red, tako nam zunanja zgradba knjizevnega dela se zdalec ne pove vsega o njegovem bistvu. Na podoben nacin nastaja tudi knjizevno delo.

Zunanja zgradba
Zunanje zgradba je razvidna ze na prvi pogled: drama je razdeljena na posamezne prizore in dejanja, prizori se menjavajo z vstopanjem in izstopanjem posameznih oseb, s cimer dobiva pogovor, dogajanje nove razseznosti. Podobno se clenijo tudi epske pripovedi. Roman se obicajno cleni na poglavja, vcasih ima tudi posebno uvodno poglavje, prolog, in posebno zakljucno, zgosceno poglavje, epilog. Najbolj pregledna je zunanja zgradba verzificiranih besedil. Clenijo se na kitice, ki jih opredeluje stevilo in razporeditev verzov, zgradba posameznih verzov. Tako je dobro znana zunanja zgradba soneta.

Notranja zgradba
Pri notranji zgradbi gre za svojevrstno povezovanje drobnih delov snovi, kakrsna sestavljajo clovesko zivljenje, v visje, smiselno urejene celote, ki jih je mogoce graditi v tisocerih kombinacijah. Tak pomensko zaokrozen delcek ali del snovi imenujemo motiv. V drobni lirski pesmi se motiv in snov cesto enacita, romana si brez svojevrstnega spletanja in prepletanja motivov ni mogoce predstavljati. Beseda motiv sama izhaja iz latinscine (movere), in pomeni tisto, kar zene, kar poganja snov dalje, kar omogoca razvijanje zgradbe. Motivov seveda ne moremo druziti brez smisla. Med njimi mora pisatelj ali sleherni pisec, govorec, graditi smiselne zveze, motivi se med seboj dopolnjujejo in osmisljajo.
Povezovanje motivov v vecje in visje sestave obicajno temelji na izkustveni verjetnosti, na razvojni logiki, kjer je vsak pojav posledica necesa in hkrati vzrok necesa drugega. Zanemarjanje te verjetnosti, ki je lahko namerna, pa ima obicajno komicne ucinke. To moznost s pridom izkoriscajo komediografi. Iz te moznosti raste v novejsem casu tudi fantasticno slovstvo, ki se na nek nacin stika s starejsim svetom pravljic.

Dialektika leposlovne stvaritve
Zgradba knjizevnega dela nikakor ne gre razumeti mehanicno. Celota nikakor ni le matematicni sestevek posameznih delov, saj vsak motiv z vkljucitvijo v celoto se nekaj pridobi, njegov pomen se dopolni, vcasih celo spremeni. Celota pa dobi svoj dokoncni smisel nestetih moznosti z nestetimi ucinki. Vsebina in oblika znova vedno druga drugo dopolnjujeta in v tem je skrita moznost ustvarjanja, v njenih osnovah pa tici dialektika zivljenja.



CIKLUS
Vcasih se posamezna dela zaradi dolocenih zunanjih in notranjih zvez lahko povezujejo tudi v vecje enote - cikluse. Nedosezena zgradbena mojstrovina je npr. Presernov sonetni ciklus - Sonetni venec. V slovenski in svetovni knjizevnosti poznamo tudi cikluse romanov. Neke vrste ciklusi so bile tudi cetverice starogrskih dramskih del, tetralogije, s kakrsnimi so pisatelji nastopali na velikih gledaliskih tekmovanjih, sestavljeni so bili iz treh vsebinsko povezanih tragedij, ki so jim kasneje dodajali se komedijo.



HIMNA
Himna (gr. himnus) pomeni v grski antiki oznako za pesmi razlicne vsebine, v ozjem smislu nato hvalnice bogovom, junakom, zmagovalcem na tekmah. V krscanstvu so tudi hvalnice bogu (tudi psalmi), nato tudi svetnikom. V renesansi je zopet posvetna himna po anticnih zgledih, v 18. stoletju so himnicne pesnitve (Klopstock, Goethe). Poseben primer himne z javno, druzbeno funkcijo, podlozena z glasbo je drzavna, nacionalna himna.


PRAVLJICA
Zgrajena je izkljucno na domisljiji. Zivljenje presoja naivno, naravnih zakonov ne uposteva in vse pooseblja. Ima svoje stalne znacilnosti:
- kraj in cas sta nedolocena: iste pravljicne motive najdemo pri pri najrazlicnejsih narodih
- pravljice zacenjajo pisatelji skoraj vedno s podobnimi besedami, npr. Nekoc je bilo
- osebe so nedolocene ali pa imajo izmisljena imena: kralj, ugoga deklica, Sneguljcica, Palcica
- ljubi nasprotja: bobri, lepi, blagi ljudje - slabi, grdi, hudobni, kakrsnih v zivljenju ni; zmaga dobrega nad slabim, pravice nad krivico, resnice nad lazjo
- ljubi ponavljanje posameznih besed ali celih stavkov
- pogosta so ljudska stevila: 3, 7, 9, 10
- nastopajo razni pravljicno predmeti: cudodelna mizica, prstan, ziva voda
- nastopajo pravljicna bitja: carovniki - carovnice, orjaki, palcki, duhovi in strahovi, krilati zmaji
- priroda je vsemogocna: ljudje se spremenijo v zivali ali okamene, kristalni gradovi nastanejo cez noc
- junaki so ponavadi doloceni: maceha je hudobna, pastorka dobra, kralj je mogocen
- zakljucki so veckrat enaki
Ljudstvo je v cudovitosti pravljic upodobilo svoje zelje, da bi obvladalo naravo, si pokorilo zivali in zmagalo nad nasiljem. Vecino pravljic je napisanih v prozi. Posebno bogato s pravljicami je Orient, od tod so morda presle tudi v Evropo pred krizarskimi vojnami in z njimi; po drugi teorijah je pravljica povsod avtohtona. Najznamenitejsa orientalska zbirka je Tisoc in ena noc (9. stoletje). Bogata je tudi pri Slovanih in v alpskih dezelah. Zanimanje za ljudske pravljice je zraslo v romantiki, na podlagi Herderjeve teorije o ljudskem pesnitvu.
Znana zbiralca ljudskih pravljic sta brata Jacob in Wilhelm Grimm (Rdeca kapica, Sneguljcica, Janko in Metka, Volk in sedem kozlickov). Najvecji pisci umetnih pravljic H.C Andersen (Grdi race, Deklica z vzigalicami), v simolizmu Oscar Wilde (Srecni princ, Sebicni velikan), pri Slovanih Puskin. Pri Slovencih umetna pravljica v verzih in prozi: Valjavec, Trdina, Levstik, Kette, Milicinski.



LEGENDA
Legende pripovedujejo o zivljenju svetnikov, zato pogosto vsebujejo fantasticne prvine, pri cemer se zlasti ljudske legende ne ozirajo na zgodovinsko resnico. Legende so nastajale na osnovi mednarodnega krscanskega izrocila, ki je prihajalo med Slovence od pokristjanjenja naprej. Sveti Lukez.



PREGOVOR
Pregovor je zlasti med ljudstvom razsirjena kratka knjizevna zvrst sporocena po ustnem izrocilu, ponavadi enostavcna, vcasih celo rimana, izraza tehten zivljenjski nauk, modrost, izkusnjo, kaksen moralni pouk, najraje z ucinkovito primero. V pregovorih in rekih so izrazene izkusnje ne le posameznih ljudi, marvec vcasih celo vec rodov. Dostikrat odkrivajo pregovori tudi narodovo bistvo, kazejo njegov znacilni nacin misljenja in opazovanja ter njegove navade. Zato ima vsak narod tudi svoje izrazite pregovore. Dostikrat so pregovori le sestavni del drugih literarnih oblik, imamo jih v pripovedkah, pravljicah, basnih, povestih, romanih.


PRIDIGA
Pridiga je tipicen primer religiozne govorniske proze, ki je bila v casu baroka se posebej uveljavljena knjizevna zvrst. Sicer pa se je pridiga kot govor z religiozno vsebino pojavila v 5. stoletju, najvecji razmah pa dozivi v visokem srednjem veku. Brez njenega visokega jezika, ki je obdan s pesniskimi sredstvi, si tudi na Slovenskem tezko predstavljamo zacetek umetne knjizevnosti.


BASEN
Basen je izrazito poucna epska oblika, napisana v verzih ali v prozi. Izvira iz Orienta. Ponazarja kako zivljenjsko modrost in njeni junaki so zivali, ki se obnasajo kot ljudje in jim pripisujemo kako stalno lastnost kot npr. oslu neumnost, zajcu plahost, vrtnici lepoto. Njena zgodba se iztece v kaksen nauk ali zivljensko pravilo, ki je lahko tudi kriticno. Ima dva dela:
- preprosto, kratko ter zivo zgodbico, v kateri se junakoi med seboj pogovarjajo
- nauk ali moralo. Ta stoji vcasih na zacetku in ga je z zgodbico treba dokazati, vcasih sledi kot pregovor na koncu, vcasih pa je skrit v zgodbici, a tako vidno, da ga vsakdo z lahkoto najde.
Najboljse basni je napisal grski basnopisec Ezop. Znani basnipisci pa so se: Krilov, Lafontaine, Lessing. Pri nas so jih pisali Valentin Vodnik (Kos in brezen, Sraka in mlade), poznee pa tudi Stritar, najlepse pa ima Dragotin Kette (Muha in pajek, Vrabec in lastovka, Mravlji, Krt modrijan).


UGANKA
Uganka je navadno kratka poucna pesmica ali en sam stavek, v katerem je podana kaka presenetljiva misel, toda ne naravnost, je samo nakazana in jo mora bralec sele razresiti. Njeno bistvo je v tem, da nima niti vec niti manj opisanih znakov, kot je treba. Kot majhna literarna zvrst ze v antiki, nato v ljudskem slovstvu, predromantiki in romantiki, v novejsem casu predvsem kot zvrst mladinske literature. Pri Slovencih so jih pisali Valentin Vodnik, Stritar, Kette, Zupancic. Dvanajst sestric v krogu stoji, med njimi pa bratec bratca lovi.


PRIPOVEDKA
Pripovedka je ustno sporocena zgodba, ki pripoveduje o cudeznih dogodkih in osebah, preoblikovanih v ljudski domisljiji, razvila se je iz bajke. Poganski bogovi so dobivali vedno bolj cloveske poteze in scasoma so jih nadomestili domaci junaki. S pravljico ji je sorodno skupno poseganje demonicno-onostraniskih sil (zmaji, velikani). Razplet je pogosto mracen. Imamo vec vrst pripovedk:
- zgodovinske. Opisujejo resnicno zgodovinsko osebo, ki je med ljudstvom dobila cudezne poteze (kralj Matjaz, kraljevic Marko)
- junaske. Govore o katerem v ljudski domisljiji nastalem junaku s cudezno mocjo (Peter Klepec)
- razlagalne. Skusa cudezno razloziti nenavaden pojav v naravi: nastanek jezera, gradu (orac Dragonja, pripovedka o Smarni gori)
- zivalske in ratlinske. To je navadno izmisljena zgodba o zivalih in rastlinah, ki so ponavadi poosebljene in imajo cloveske lastnosti.
Pripovedke imajo vsi narodi, v prozi ali verzih. Slovenskih ljudskih pripovedk se ni veliko ohranilo, ker so jih zaceli prepozno zapisovati, umetnih pripovedk je napisal pri nas najvec Janez Trdina (Narodne pripovedke iz Bistriske doline).


ANEKDOTA
Anektoda je kratka in vedra zgodbica. Navadno je povezana s politicnimi in druzbenimi dogodki. Doloceno zgodovinsko osebnost ali situacijo predstavi naglo, prodorno. Sam nacin vedenja ali nepricakovana izjava nam nenadoma osvetli znacaj dolocenaga cloveka. Pomembne anektode so pri Boccacciu.


POVEST
Povest je daljse delo v prozi. Opisuje predvsem zunanje dogodke. Oseb nastopa v povesti vec, toda pisatelja zanima ena ali dve, toda zivljenja teh ne poglabja. Tudi narava zanj ni vazna, vse je usmerjeno na zgodbo samo. Pripovedovanje je preprosto in nazorno. Konec je navadno srecen. Povest je namenjena preprostemu cloveku, kratkocasi ga in vzgaja. Po snovi so povesti zelo razlicne in razsirjene pri vseh narodih. Po obsegu je daljsa od novele, manj enotna in ucinkovita; od romana se loci z manjsim obsegom, manjso zahtevnostjo, pomembnostjo in razclenjenostjo dogajanja. 
Prva slovenska povest je Ciglarjeva Sreca v nesreci (1836), najbolj dognana pa Martin Krpan (1858). Med avtorji pri nas so se: Erjavec, Mencinger, Jurcic (Jurij Kozjak, Domen, Sosedov sin), Stritar (Rosana), Tavcar (Grajski pisar), Cankar (Hlapec Jernej in njegova pravica, Ales iz Razora), Milicinski, Finzgar, Mesko, Pregelj, Bevk, Ingolic, Kranjec, Potrc.


HUMORESKA
Humoreska vzbuja smeh z nesmisli, pretiravanjem v znacajih in dogodkih, z nevsakdanjimi izrazi in saljivimi imeni. Rada zasmehuje splosno ljudsko neumnost, pripoveduje o izmisljenih junakih (anekdota je podobna, samo da govori o resnicnih junakih). Humoreske imajo vsi narodi v ljudskem in umetnem slovstvu. Pri nas so znane saljivke o Ribnicanih. Ve humoresk je napisal Jurcic (Kozlovska sodba v Visnji gori). Slovenska humoristicna pisatelja sta Rado Murnik in Fran Milcinski.


OBNOVA
Obnova je najenostavnejse porocilo. Obnova je lahko prosta, ce obnavljamo tocno po berilu, skrcena, ce izluscimo le bistvene stvari, razsirjena, ce jo lahko razsirimo z lastno domisljilo, spremenjena, ce ji damo novo obliko (npr. da povest dramatiziramo).


POROCILO
Sestavljeno mora biti stvarno in zgosceno. Iz njga izvemo o poteku kakega dogodka, o uspehu ekskurzije, o rezultatih sestanka. Ne vsebuje pa samo podatkov o kraju, casu in vzroku dogodka, ampak tudi nadrobnosti.


NOVELA
Pojem novela (lat.-it. novica, novost) oznacuje srednje dolgo prozno pripoved, ki je praviloma osredotocena okoli enega samega nenavadnega, presenetlivega dogodka. Pripovedovalca predvsem zanima kaksen pomemben, usoden cloveski polozaj, v katerem so se znasle navadno malostevilne knjizne osebe. Tak dogodek, ceprav en sam, pa pripoveduje, sporoca o sirsi usodi cloveka ali ljudi, ki so se v njem znasli in jih je prizadel. Zapleta ne moremo vedeti vnaprej. Novele so ciklicne ali samostojne. Podobne oblike so bile ze v Orientu, antiki, srednjem veku, pravi razvoj pa je prinesla renesansa, kot druzabno zvrst pripovednistva (Boccacciov Dekameron, Cervantesove Zgledne novele), potem ponoven razcvet v romantiki (Tieck, Kleist, Puskin); realisticna psiholoska novela v 19. st. (Maupassant, Gogolj, Tolstoj, Cehov), ta razvoj doseze vrh v naturalisticni in impresionisticni noveli. V sodobni literaturi pa se je novela umaknila drugim oblikam krajse proze (short story, crtica, pripoved). Pri Slovencih v 19. st. pogosto pod drugimi oznakami (slika, povest): Jenko, Jurcic, Tavcar, Kersnik, nato Cankar, Pugelj, Bevk, Pregelj, Grum, Prezihov Voranc, Kosmac.


AKROSTIH
Akrostih je pesniska igra, ki obicajno odkrije posvetilo, najveckrat ime cloveka, ki mu je pesem posvecena. Preberemo ga tako, da strnemo prve crke vseh zaporednih verzov. Ce je posvetilo sestavljeno iz zadnjih crk verzov, se imenuje telestih.


SONET
Sonet je ena najbolj razsirjenih svetovnih pesniskih oblik. Verz je italijanski (laski) enajsterec, v kvartinah (stirivrsticnicah) prevladuje oklepajoca rima, v tercinah (trivrsticnicah) poljubne, velikokrat verizna. Vsebinko sonet ni vezan, navadno je dvodelen. Vcasih prvi del napove, drugi izpelje. Dostikrat je ciklicno vezan. Sonet je italijanskega izvora. V 14. stol. ga je izoblikoval Petrarca Francisco, ki je napisal 2400 sonetov. Angleski ali elizabetinski sonet je uveljavil Shakespeare.
Sonetni venec je kompozicijsko zahteven splet sonetov, iz zadnjega soneta imenovanega magistrale, izhajajo prvi in zadnji verzi vseh stirinajstih sonetov, tako da se vsak verz magistrala pojavlja v vencu trikrat. Presernov Sonetni venec je opremljen se z akrostihom.
Najpomembnejsi evropski sonetisti: Dante, Petrarca, Camoes, Shakespeare, Ronsard. Prvi slovenski sonet je napisal Koseski (Potozba), Preseren pa je zlozil 24 nemskih in 42 slovenskih sonetov. Poleg Preserna so sonete pisali se: Kette, Kosovel, Stritar, Zupancic, Gradnik, Bor, Kajuh, Grafenauer.


ONOMATOPOIJA
Glasovno slikanje, pomeni posnemanje zvocnih pojavov predmetnega sveta z jezikovnimi sredstvi, npr. glas vrane, ki kraka kra, kra, kra. Preseren: Krst pri Savici.


ZABAVLJICA ALI SATIRA
Satira (lat. satura mesanica) v pesmi ali prozi v saljivi obliki bica in zasmehuje napake, neumnosti in slabosti posameznika ali druzbe. V ozjem smislu pomeni zabavljivo, moralno kriticno pesnitev kot posebna zvrst rimske literature (Lucilij, Horac), v sirsem smislu pa satiricne sestavine v stevilnih delih in zvrsteh svetovne literature; stara atiska komedijaPetronijeva dela; v humanizmu Pisma mracnjakom, Erazem Rotterdamski, nato Rebalais, Cervantes, Swift, Voltaire, Shaw. Pri Slovencih protestantske polemicne pesmi, Preseren, Levstik, Trdina, Stritar, Tavcar, Cankar, Kreft.


PRILIKA ALI PARABOLA
Parabola (gr. prispodoba, primera) je izrazito poucna zgodba v verzih ali prozi. Ne podaja pa preprostih naukov, kakor basen, ampak kako vzviseno moralno resnico ob primeri vzeti iz vsakdanjega zivljenja ali tudi ob izmisljeni zgodbi. Veliko vlogo ima parabola v moderni literaturi (Kafka, Brecht). Preseren: Orglarcek.


BALADA
Balada (prov. ballada plesna pesem) je pesem provansalskega izvora. V srednjem veku je bila v Franciji in Italiji lirska ljudska plesna pesem. Iz Francije je nasla pot naprej na Skotsko, ter se iz lirske pesmi preoblikovala v lirsko epsko in ustvarila t.i. severnjaske ali nordijske balade. Opevala je junaske boje iz angleske zgodovine ali kake druzinske zaloigre. Umetni baladi je pod skotskim vplivom postavil temelje Brger s svojo Lenoro 1773. Vsebino je posnel po ljudski pesmi.
Postajala je bolj in bolj pesem, pisana v ljudskem duhu, pripovedujoca na poskocen nacin in z dramaticnim dialogom kaksen zanimiv dogodek. Na neki nacin je zdruzevala prvine lirskega, epskega in dramskega:
- epsko slikovitost
- lirsko razpolozenjskost
- dramaticno napetost.
Pri nas se je balada najprej razvila v ljudski poeziji. Snov je zajemala iz domacih bajk in pripovedk, vcasih pa je tudi tuje motive prilagodila domacim razmeram. Posebno hvalezno baladno snov so nudile znacilne hude in kriticne druzbene in druzinske razmere fevdalne dobe.
Zenske balade obravnavajo razlicne tedanje probleme zena in deklet (Desetica, Mlada Breda, Lepa Vida)
Tlacanske balade poudarjajo mracne slike, trpljenje tlacanov, ki so ziveli pod sovrazno gospodo (Galjot, Neusmiljena gospoda)
Novelisticne balade obravnavajo razlicne ljubezenske snovi, njihova tragika izvira najveckrat iz ljubezni pripadnikov razlicnih stanov.
Romanticna balada je lirsko epska pesnitev temacnega znacaja. V jedrnatem slogu, zgosceni pripovedi in skopih, krepkih obrisih dramaticno poustvarja en sam zaokrozen, grozotno pretresljiv dogodek. Junaku nasprotujejo neznane mracne, navadno prekonaravne sile alil lastna strast. Konec je tragicen. Pogosto uporablja napet dialog in stevilna pesniska sredstva: glasovno slikanje, ponavljanje vseh vrst. Med romanticne balade spadata Presernov Ribic in Prekop, tudi Jenkov Knezov zet je po zasnovi romanticna balada.
Realisticna balada je izrazito epska pesnitev. Prejsnjo siroko zasnovo in lagodni vzpon nadomeste tu kratka zasnova, skop oris in nagel, strm zaplet. Njen slog je zelo zgoscen. Posredovanje nadnaravnih sil ni nujno, dostikrat ga nadomesti ideja (Askerc: Brodnik- ideja zrtve za domovino). Izrazit tip realisticne balade je pri nas ustvaril Askerc (Ponocna potnica, Mejnik, Godceva balada).
Moderna balada je izrazito lirska pesnitev, ne ucinkuje vec z dogajanjem, ampak le se z znacilnim tragicnim obcutjem. Od nekdanje balade je poleg grozotnega obcutja in dramatske zgradbe ostal le se pretresljivi, tragicni konec. Po obsegu so kratke.
Mnogo lepih balad so napisali Goethe, Schiller, Poe, Puskin, Heine, Mickiewicz, pri Hrvatih Senoa, pri Srbih Jovan Jovanocic-Zmaj in Ilic.
Preseren je ustvaril prvo slovensko izvirno umetno balado Povodni moz. Prvo moderno lirsko balado je pri nas napisal Franc Gestrin (Pesem o prepelici), znani pisci so se Murn (Vlahi, Vrnitev), Kette (Skozi gozd je sel), Zupancic (Belokranjska balada), Kosovel (Balada), Bor (Crni mozje).


ROMANCA
Romanca (sp. romance) je spanskega izvora, je romansko-spanska pesniska zvrst, sorodna baladi. Prvotno je pomenila pesem v ljudskem jeziku, to je v romanskem jeziku. Prvotne spanske ljudske romance opevajo znanega spanskega ljudskega junaka Cida in druge krscanske viteze ter njihove boje. Oblika je predpisana: daljse kitice s cetverostopnimi troheji (dvozlozna stopica) in za asonancami. Pogost je v njih dialog in vselej imajo moralno tendenco. Danes razumemo pod romacno lirsko-epsko pesnitev s pomirljivim zakljuckom. Romanca opeva vitesko zivljenje, lepoto grajskih gospa (Turjaska Rozamunda), dogodek iz zivljenja nevsakdanjih ljudi in nenavadne okoliscine (Preseren: Neiztrohnjeno srce, Murn: Pomladna romanca), snovi iz navadnega zivljenja s presenetljivim, pogosto saljivim koncem (Preseren: Hcere svet, Dohtar; Levstik: Dekle in ptica; Gregorcic: Svarilo; Askerc: Svatba v logeh), minljivost mladosti, srece in lepote (Levstik: Roza). Slovensko ljudsko pesnistvo pesmi o Matjazu, Pegamu in Lambergarju, turskih bojih.


ROMAN
Izraz roman nastane v Franciji v 12. stoletju. Sprva pomeni vsako pisanje v romanskem ljudskem jeziku v nasprotju s spisi v latinscini. V 13. stoletju izraz roman uporabljajo za pripovednistvo v verzih ali v prozi (predvsem za viteske romane v verzih). Po 13. stoletju pa so izraz uporabljali samo za prozna pripovedna dela. V tem casu so namrec zacele nastajati prozne predelave srednjeveskih junaskih epov in viteskih romanov. Srednjeveski roman v verzih in prozi je se vezan na miticno, pravljicno, legendarno tradicijo, tudi renesancni in barocni roman je se odvisen od anticnih zgledov. V 17. in 18. stoletju polagoma nastopi razmah novoveskega romana kot pripoved o cloveku v moderni druzbi, njegovem iskanju srece, porazih, uporih zoper mescansko druzbo. Roman ga prikazuje na vseh ravneh, od zunanjih do notranjih (v modernem romanu tudi njegovo podzavest).
V romanih nastopa poleg glavnega junaka se mnozica drugih oseb. Zato v romanu niso prikazane le usode posameznih ljudi, v njem se zrcalijo tudi medsebojni cloveski odnosi, gopodarske, kulturne in socialne razmere casa, ki ga roman prikazuje. 
V 15. stoletju se je izoblikovala zvrst viteskega (Bistroumni plemic Don Kihot iz Mance) romana, ki se je nato sirila po Evropi vse do baroka (tudi v casu renesanse). Druga zvrst renesancnega romana je pastirski roman, ki se je razvil pod vplivom anticnega, bukolicnega pesnistva. Zametke za ta roman je ustvaril Boccaccio. Tretja zvrst romana je pa potepuski ali pikarestni roman. Znacilno je, da pripoveduje o dozivljajih potujocega malopridneza in slika realisticno tedanje socialne sloje druzbe (nizje in visje), prikazuje okolje v katerem se tak slepar znajde, vcasih je tak roman tudi satiricen. Iz Spanije se se je potem razsiril tudi v Nemcijo, kjer je avtor Hans Grimmelshausen ustvaril pustolovski roman Simplicij Simplizissimus. Iz Nemcije se je pustolovski roman siril tudi v Francijo in Anglijo. Romane delimo po razlicnih vidikih (snovno motivno: historicni, utopicni, pastirski, pustolovski, kriminalni, druzinski, druzbeno-kriticni; po formi: pisemski, dnevniski, kronikalni). Razvojno pomembni so zlasti potepuski, sentumentalni, psiholoski in druzbeno-kriticni - ta se je razvil v realizmu 19. stoletja (Stendhal, Balzac, Flaubert, Dickens, Gogolj, Tolstoj, Dostojevski). V 20. stoletju so poleg tradicionalnih oblik pomembni predvsem poskusi obnove in preobrazbe romana (Proust, Joyce, Kafka, Faulkner).
Prvi slovenski roman je napisal Jurcic: Deseti brat (1866).


ODA
Oda se odlikuje po slovesnem zanosnem in urejenem slogu in po vzviseni splosno pomembni vsebini. Ode navadno opevajo domovino, naravo, prijateljstvo, svobodo. Najslavnejsi pesnik od pri Grkih je Pindar, pri Rimljanih pa Horac. Znani pisci so se Petrarca, Puskin, Lermontov, Hugo, Schiller, pri Srbih Zmaj, pri Hrvatih Mazuranic.
Pri nas je prve ode napisal Valentin Vodnik. Za prvo slovensko odo stejemo njegov Vrsac. Vec od je napisal tudi Zupancic (Vseh zivih dan, Na Bledu), nedosezeno slavo si je pridobil Presernova Zdravljica. 


ELEGIJA
Elegija (gr. elegeia, frigijsko elegn piscal) je zalostinka, zalostna pesem, v kateri pesnik v slutnji blizajoce se smrti zaluje za zivljenjem ali za necim, kar se ne vrne vec (otroska leta, mladost, prijateljstvo, ljubezen). Prvotno so bile to otozne pesmi, ki so jih spremljali z igranjem na piscali, pozneje so bile v distihih zlozene tudi politicne, bojne, filozofske, ljubezenske in druge pesmi, a so jih zaradi oblike se vedno imenovali elegije, pomembna je bila le otozna, mila pesnikova drza, otozen pesnikov pogled na obravnavani motiv. Za grsko elegijo je bil znacilen dvojen verz - elegijski distih (heksameter: sesterec, pentameter: peterec).
Danes je elegija vsaka pesnitev, spesnjena v distihih ne glede na vsebino, pa tudi vsako pesem zalostne vsebine ne glede na obliko. Elegijo srecamo tudi ze v slovenski ljudski poeziji. V slovensko literaturo je uvedel elegijski distih Preseren s slovensko in nemsko osmrtnico V spomin Matije Copa.



STANCA ALI OKTAVA
Stanca je osemvrsticna kitica italijanskega izvora. Sestoji iz 8 italijanskih enajstercev. V prvih sestih verzih je rima prestopna (ababab), v zadnjih dveh zaporedna (cc), odtod dvodelnost stance. Najbolj se je priljubila za epe (Boiardo, Ariosto, Camoes (Luzijada), Byron, Preseren (Krst pri Savici)) ter povesti v verzih, obstaja pa tudi v liriki (Preseren: Slovo od mladosti).


STOPICA
Stopica je osnovna metricna enota verza. Kot imamo v pisani besedi zlog kot del besede, tako se v pesniskem jeziku tak zlog imenuje stopica. Ce hocemo dolociti stopico, moramo vzeti skupaj najmanj dva zloga, presledke med zlogi oznacujemo z navpicno crto, ki jo imenujemo zareza.


DECIMA
Kitico sestavljeno iz 10 cetverostopicnih (spanskih) trohejev imenujemo decima. V decimah sta zlozeni Presernova in Zupanciceva Glosa.


GLOSA
Besea glosa je grska. Prvotno pomeni jezik, pozneje dobesedni prevod neke besede v rokopisu, ki je napisan nad izvirno besedo, tudi obrobno opazko v rokopisu ali knjigi. V spanskem slovstvu pa so stvorili posebno pesnisko obliko, ki so ji dalo ime glosa zato, ker je smisel take pesnitve v tem, da neko zivljenjsko ali miselno dognanje, izrazeno v 4 vrsticah, ki stoje na vrhu pesnitve kot geslo, razpreda in utemeljuje v 4 kiticah po 10 vrstic (decime) tako, da tvori vsaka vrstica gesla 10 vrstico decime in obenem miselni in custveni sklep razmisljanj in ugotavljanj v prejsnjih 9 vrsticah. Navadno glosa razpravlja o pesnistvu, pesniku in njegovem poklicu. Prvo slovensko gloso je napisal Preseren.


GAZELA
Gazela (arab. pletivo) je krajsa arabsko-perzijska lirska pesem. Obicajno ima od 6 do 30 verzov, v katerih pesnik izraza nezna veckrat otozna custva. Ni ceplena na kitice. Ritem ni predpisan pac pa rima. Rima prvih 2 vrstic se ponavlja v vsaki drugi (sodi) vrstici, lihe vrstice so brez rime. Rimi sledi veckrat se kaka druga beseda ali izrek kot pripev, pomemben za vsebino pesmi. Po tem in zaradi ponavljajoce rime ima gazela svoje ime: obnavljata se v pesmi podobno kakor vzorec na pletivu preproge.
Vsebina je g gazeli svobodna. Dostikrat igrivo opeva ljubezen, vino, prijateljstvo ali kaj poucuje. Mojster gazele je bil perzijski pesnik Hafis v 14 st. pr.n.s. K nam je gazelo uvedel Preseren. Pri nas so jih pisali se Stritar, Medved, Kette, Zupancic.



VLOZNICA
Vlozna pesem je oblika pesmi, v kateri avtor da besedo kaki drugi osebi, ki potem pripoveduje o svojem polozaju. Take vloznice veckrat nejdemo pri Presernu (npr. Nezakonska mati).



POETIKA
Poetika je veda o bistvu in oblikah knjizevne umetnosti. Z razvojem od antike do nasega casa so se pogledi glede tega mocno spreminjali. Od sestavljanja strogih pravil in obrazcev, ki jih je moral pesnik, pisatelj, dramatik strogo upostevati, je sel razvoj v prepricanje, da za resnicno umetnisko ustvarjanje ne more biti nikakrsnih togih pravil. Umetnik mora biti pri tem svoboden.


ALPSKA POSKOCNICA
Alpska poskocnica je stalna kitica iz stirih amfibraskih verzov, ki jo najdemo v ljudski poeziji, pri Vodniku in Linhartu. Ima razne oblike.





VIRI IN LITERATURA
Zapiski s predavanj prof. Mire Avsec. 1987-91
Leksikoni Cankarjeve zalozbe. Literatura. Cankarjeva zalozba. Ljubljana 1981


Sestavil:
Sa{o Flei{er

Kranj, maj 1991

