
SREDNJEVESKA KNJIZEVNOST
Evropski srednji vek je ustvaril velike junaske epe: Beowulf pri Anglosasih, Pesem o Rolandu v Franciji, Pesem o Nibelungih v Nemciji, Pesem o Cidu v Spaniji, Slovo o polku Igorjevem v Rusiji. V Spaniji so se razvile lirsko-epske spanske romance, po zahodni in srednji Evropi je krozila trubadurska lirika, za sever so bile znacilne temacne pripovedi, imenovane sage. Ohranjena so tudi dramska besedila. V tem casu evropskega srednjega veka se je zlasti v Perziji, na Kitajskem in Japonskem razcvetela lirika; arabska knjizevnost pa je takrat ustvarila Tisoc in eno noc, zbirko pravljic, nove, bajk, anekdot, ljubezenskih in pustolovskih zgodb.

SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM
Fevdalni red so nam od zunaj vsilili tujci, ki so si nase ozemlje razdelili kot fevde. Zametki slovenskega plemstva so se porazgubili. Prav tako so nam vsiljevali tudi krscanstvo z ognjem in mecem. Sredi osmega stoletja se zacne pokristjanjevanje Slovencev, ki ni bilo samo verske, marvec prevsem politicno-druzbene narave. Z zmago krscanstva je zmagal tudi fevdalizem. Prvotna kultura, ki so jo nasi predniki prinesli s seboj ob naseljevanju, se je v takih okoliscinah hitro porazgubila, prezivele so le njene posamezne sestavine, tako da so se zlile v nove kulturne tokove. Sledovi te davne preteklosti so zlasti ocitni v nasem ljudskem slovstvu.
Sredisca kulturnega zivljenja v srednjem veku so v samostanih, kjer so prepisovali in sirili cerkveno knizevnost. Krscanstvo pa je prineslo k nam tudi vescina branja in pisanja.
Obdobje do 12. stoletja pomeni za Slovence dobo najhujse kolonizacije in germanizacije, dobo najvecjih narodnostnih in ozemeljskih izgub, kajti izgubili smo sve tretjini svojega prvotnega naselitvenega ozemlja. Pri krscanskih obredih ke bil spocetka obredni jezik latinski, ki ga ljudstvo ni razumelo; pocasi pa se je zacel uveljavljati jezik Nemcev.
Ko je samostojnost Karantanije obledela je nastala nova slovenska drzava - Panonska knjezevina (ok. 840). Njen ustanovitelj, Pribina, je vladal kot frankovski vazal. Njegov naslednik Kocelj (od 861 dalje) se je otresel frankovske oblasti in postal v politicnem in cerkvenem pogledu samostojen.
Po razpadu Samove plemenske zveze je zdruzil severnoslovanska plemena v skupno drzavo Velikomoravsko knez Mojmir. Njegov naslednik knez Rastislav se je skusal otresti nemskega politicnega in cerkvenega vpliva, ustvariti narodno cerkev in samostojno drzavo. Bizantinskega cesarja Mihaela 3. je zaprosil, da mu poslje slovanske misijonarje, ki bi oznanjevali krscansko vero v narodnem jeziku. Cesar mu je poslal ucena brata Konstantina in Metoda.
Konstantin, s samostanskim imenom Ciril, in Metod sta v Veliki Moravski uvedla slovansko bogosluzje. Ljudje so tu drugace govorili in prevesti je bilo treba verska besedila. Konstantin je pred odhodom prevedel iz grscine nekaj osnovnih verskih besedil. Tako je nastal prvi in najstarejsi slovanski crkopis, jezik Makedonskih Slovanov, sestavljen iz nekaterih prirejenih grskih znakov, male crke pa so kombinirane z orientalskimi pisavami. Nastane crkopis glagolica (glagolati - govoriti). Pri tem sta naletela na ostro nasprotovanje nemske hierarhije. Njuno delo je seglo tudi med panonske Slovence, ko sta se nekaj casa mudila pri knezu Kocelju in tedaj izobrazila 50 domacinov. Tako je stara cerkvena slovanscina prisla tudi med Slovence.
Po Cirilovi smrti (869) je Metod sam vodil misijonsko delo. Po Metodovi smrti leta 885 so nemski skofje dosegli izgon njegovih ucencev iz Moravske in utrdili v dezeli sovoje gospostvo in gospostvo latinskega jezika. Vse slovanske duhovnike, okoli dvesto, so pregnali iz dezele.
Metodovi ucenci Gorazd, Naum, Klement in drugi so nadaljevali svoje delo v Makedoniji. Ohrid je tedaj sredisce slovanske pismenosti, kjer je najstarejsa slovanska univerza z vec kot 2000 ucenci, ki nadaljujejo delo Cirila in Metoda. V 10. stoletju so nerodno Cirilovo glagolico zamenjali z bolj prakticno cirilico, ki so jo pripisovali Cirilu, ceprav je dosti mlajsa, njena stvaritelja pa sta Kliment Ohridski in Naum. Na vzhodu, pri Srbih, Makedoncih, Bolgarih, Rusih, je cirilica hitro zamenjala glagolico, stara cerkvena slovanscina pa je postala obredni jezik vseh vzhodnih in delno tudi juznih Slovanov. 
O teh starih glagolskih in cirilskih zapisih govorimo kot o starocervenoslovanskih spomenikih, njih jezik pa imenujemo stara cerkvena slovanscina (glagolica), ki s slovenscino nima se nobene povezave. Eden starocerkvenih spomenikov je v NUK v Ljubljani: Supraselski zbornik, ki opisuje zivljenje svetnikov. Glagoljasko bogosluzje se je ohranilo ponekod na slovenskem Primorskem se do sredine 16. stoletja. Z njim so prevajali cerkvena besedila. Obstaja pa vec teorij iz kje ta jezik izhaja. Makedonska teorija govori, da je jezik iz okolice Soluna (to je dokazal Vatroslav Jaric), panonska teorija pa pravi, da izvira od Panonskih Slovanov (kar je trdil Kopitar). Nasi izobrazenci, ki so bili tiste case redki, so se v naslednjih stoletjih vkljucevali v latinski srednji vek, kajti pisanje v latinscini je bilo povsod po Evropi najbolj obicajno, se zlasti strokovno pisanje.


SREDNJEVESKO SLOVSTVO NA SLOVENSKEM
Slovensko srednjevesko slovstvo se zacenja po 750. Prvi zapiski v slovenskem jeziku so nastali okrog 800. Ti zapiski uvajajo cerkveno smer nasega srednjeveskega slovstva, tako imenovano pismenstvo. Novo ustno slovstvo, ki zasluzi ime ljudsko slovstvo, se je v strnjeni obliki razvilo najbrz sele po letu 1200. Obe smeri srednjeveskega slovstva na Slovenskem - cerkveno pismenstvo in ljudsko slovstvo - sta razvili vsaka svoje zvrsti in oblike.
- CERKVENO PISMENSTVO je gojilo zvrsti pomembne za bogosluzje in verki pouk. To so bile: obrazci splosne spovedi, pridiga o grehu in pokori, molitve in cerkvene pesmi.
- LJUDSKO SLOVSTVO je poznalo pesnistvo in prozo. Glavne pesniske zvrsti so bile balade, romance, legendarne pesmi, lirske pesmi (ljubezenske, nabozne, saljive). V prozi so bile glavne zvrsti legende, pravljice in pripovedke, pa se pregovori in uganke.
Na slovenskih tleh se ni razvila nobena od visjih oblik slovstvenega zivljenja. Razlog je ta, da so bili Slovenci v srednjem veku samo kmetje in kvecjemu obrtniki, niso imeli svojega plemstva in vitestva, tudi ne cerkvenih in vecjih upravnih sredisc.


SLOVENSKO PISMENSTVO
Pismenstvo imenujemo obdobje od 9. do srede 16. stoletja v katerem so nastali prvi zapiski v slovenskem jeziku in sicer iz potreb dolocenega okolja, najveckrat cerkve. To je cerkveno slovstvo srednjega veka. Oblika ohranjenih spisov je dolocena z vsebino - oblika splosne spovedi, pridiga, cerkvana pesem, krscanske molitve. Pomemben je jezik, saj so prve ohranjene price o razvoju slovenscine v srednjem veku. Spomeniki niso izvirni, njihova vsebina pa je izrazito versko uporabna, ne pa leposlovna.
Med besedila pismenstva spadajo trije najpomembnejsi spomeniki (Brizinski, Celovski ali rateski in Stiski rokopis). Zapisanih cerkvenih besedil je bilo precej vec, kot se jih je ohranilo, zato lahko trdimo, da se je slovenski jezik pisal za cerkveno rabo skozi ves srednji vek. 


Brizinski spomeniki
Brizinski spomenii so najstarejsi ohranjeni zapis slovenskega jezika in najstarejsi slovanski tekst napisan v latinici. Nastali so okrog leta 1000 na Koroskem. Nasli so jih leta 1803 v skofijski knjiznici v bavarskem mestu Freising (Brizinj), po katerem se tudi imenujejo, danes pa so shranjeni v drzavni knjiznici v Mnchnu. Vsebujejo dva obrazca splosne spovedi (1. in 3. spomenik), ki so ju molili verniki skupaj v cerkvi in pridigo o grehu in pokori (2. spomenik), ki jo je govoril duhovnik zbranemu ljudstvu. Nastali so med 972 in 1039, na ozemlju okoli Vrbskega jezera. Dva duhovnika sta jih vpisala v rokopis freisinskega skofa.
Teksti niso izvirni, ampak prevedeni po latinskih in nemskih predlogah. Rabili so jih nemski duhovniki pri svojem delovanju med Slovenci, kajti po sklepu Karla Velikega je morala duhovscina moliti v ljudskem jeziku - v razumljivem govoru. Jezik brizinskih spomenikov je slovenscina v svojem zgodnjem obdobju, se brez narecnih posebnosti in v starovisokonemski pisavi karolinski minuskoli. Izraza se srednjeveski liturgicni slog; znacilno zanj je, da postavlja pridevnik za samostalnik - inverzija (ded nas, narod cloveski), da pozna stopnjevanje, mnogovezje itd. Iz besednaga zaklada pa vidimo, da je bilo poganstvo tedaj med Slovenci se zivo.
Najpomembnejse od treh besedil je pridiga o grehu in pokori. To je nagovor duhovnika, ki podaja krscanski nauk o grehu in zvelicanju. Najprej razlozi, da je zaradi Adamovega izvirnega greha prisla nad clovestvo vrsta nesrec, predvsem skrbi, bolezni in smrt. Opomni, da se je treba odpovedati pregreham tatvine, umora, krivih priseg in sovrastva, da bi dosegli zvelicanje; za zgled postavi krscanske mucence in svetnike, ki so opravljali dobra dela. Konca s pozivom h kesanju; cloveka caka bozja sodba, ce je opravljal slaba dela, bo pogubljen, ce pa je delal v zivljenju dobro, bo zvelican.
Pridiga je verjetno nastala po zgledu pridig, kakrsne so bile v navadi takrat v Z Evropi. Nekatere jezikovne znacilnosti kazejo na zvezo s staro cerkveno slovanscino in na sorodnost z drugimi slovanskimi jeziki. Vendar imamo opravka s slovenscino, kakrsna je ocitno bila v svojem zgodnjem obdobju.
Prva sta jih izdala P.I. Kppen in A.H. Vostokov leta 1827, nato J. Kopitar leta 1836 v knjigi Glagolita Clozianus, leta 1937 sta jih izdala F. Ramovs in M. Kos, leta 1968 pa J. Pogacnik in R. Kolaric.

Celovski ali rateski rokopis
Izvira iz Ratec na Gorenjskem, kjer je nastal okoli leta 1380. Obsega troje molitev: ocenas, apostolsko vero in zdravamarijo. Jezik rokopisa je gorenjscina s sledovi koroskih in dolenjskih narecij.

Stiski ali ljubljanski rokopis
Nasli so ga v stiskem samostanu na Dolenjskem. Obsega dva dela. V prvem delu je zapisano dvoje molitev, molitev pred pridigo in Cascena kraljica. Zapisal ju je okr. 1428 ceski menih cistercijanec, ki je pobegnil pred husitsikimi boji. Napisani sta v starem ceskem rokopisu. V drugem delu pa je obrazec splosne spovedi in prva kitica ljudske cerkvene nabozne pesmi Nas gospud je od smrti vstal. Ta del je okrog 1440 napisal slovenski duhovnik v jeziku, ki ima znacilnosti dolenjscine, kar dokazuje da so se do 15. stoletja ze izoblikovala slovenska narecja. V Stiskem rokopisu je opaziti stevilne germanizme. Najpomembnejsi del je zapis prve kitice cerkvene velikonocne pesmi, ki velja za prvi zapis slovenske poezije nasploh, vendar pa je nastala kot prevod nemskega teksta.

Svetogorski ali cedadski rokopis
Nasli so ga na Stari gori pri Cedadu. Zapisan je bil proti koncu 15. stoletja. Po vsebini je enak Rateskemu rokopisu. To delo je dokaz, da je pismenstvo s svojimi prepisi segalo prav na zahodni del slovenskega ozemlja.

Skofjeloski rokopis
To je posvetno besedilo s slovenskimi imeni za mesece iz 15. stoletja.

V plakatu z nemsko pesmijo zoper uporne slovenske kmete v letu 1515 so zapisane slovenske besede stara pravda in pa le vkup, le vkup, uboga gmajna. To so prve natisnjene slovenske besede sploh.



SREDNJEVESKO LJUDSKO SLOVSTVO
S tem mislimo na obliko ustnega slovstva, ki je krozilo med ljudstvom, se pravi med nizjimi sloji fevdalne druzbe. Pod pojmom ljudstvo je potrebno misliti ne le kmecke podloznike, ampak tudi obrtnike in delavce po trgih, mestih, na grajske hlapce, najemniske vojake, studente, deloma pa tudi nizjo duhovscino. Vsi ti sloji so sirili in sprejemali ljudsko slovstvo, ga prenasali iz roda v rod, pa tudi ustvarjali. Ustvarjalci ljudskega slovstva so zlasti tisti sloji, ki so prihajali najlaze v stik z drugimi dezelami, spoznavali njihovo kulturo in marsikaj prevzeli in prenesli na domaca tla. Ljudstvo tedaj ni poznalo niti pisave niti tiska. Nadarjeni posamezniki so ustvarjali slovstvena dela v prozi in poeziji. Njihova imena so se s casom pozabila, njihova dela pa so se zaradi priljubljenosti ohranila in razmnozila. Prvi primeri so nastali proti letu 1200, vrh pa je doseglo v poznem srednjem veku, za casa turskih vpadov in po smrti kralja Matije Korvina.
V nasem ustnem slovstvu je bogatejsa lirika, ceprav najedmo tudi zanimive epske stvaritve v verzih in prozi. 

LJUDSKA KNJIZEVNOST
Oznacitev
Ljudsko pesnistvo je nastalo med ljudstvom, pesem je ustvarjal vselej spominsko in za petje nadarjeni posameznik iz ljudstva. V pesmi je izrazil, kar je cutil sam in kar je cutilo ljudstvo, hkrati pa delovni ritem. Njegovo ime se ni ohranilo. To so bili potujoci pevci, godci, skladatelji duhovnih in posvetnih pesmi, duhovniki in ucitelji. Ljudska pesem se je sirila iz kraja v kraj po ustnem izrocilu in se vsebinsko, oblikovno in po obsegu spreminjala, in pogosto ostajala fragmentarna, tako da imamo vec variant ali inacic iste pesmi. Nekatera dela so zivela le po dolocenih pokrajinah, druga so zajela vse ljudstvo. Verz ljudskih pesmi je bil najprej dolgi dvodelni verz, nato pa novi tipi verza: sedmerci, osmerci, dvanajsterci, deseterci.
Znacilnosti ljudske pesmi so, da zdruzuje besedilo in napev. Jezik je ziva govorica, preprost, naraven, neprisiljen in znacilen. Znacilna je raba olepsevalnih pridevnikov, ponavljanje, refreni ali pripevi, raba ljudskih stevil tri, sedem, devet, deset, dvanajst, pretiravanje, pomanjsevalnice in preproste narecne besede. Opazamo duhovito igro v obliki vprasanj in odgovorov (balade, ljubezenske pesmi).
Ponarodela pesem
Med tem, ko pri ljudski pesmi ustvarjalec ni znan, je ponarodela pesem delo znanega pesnika in skladatelja. Pesem je bila blizu ljudskemu obcutju, podobna narodni, zato jo je ljudstvo sprejelo za svojo (Preseren: Luna sije, Gregorcic: Njega ni).
Zapisovanje ljudskih pesmi
Zanimanje za ljudsko pesem se je zacelo konec 18. stoletja. Pomembni zapisovalci ljudskih pesmi so: Valentin Vodnik, Andrej Smole, Emil Korytko, Stanko Vraz, Matija Valjavec. Starejsi zapisovalci ljudskih pesmi so hoteli dati le-tem umetno obliko, zato so jih popravljali (Preseren, Vodnik). S tem so veckrat vzeli ljudski pesmi njeno bistvo: ljudsko oblko in vsebino.
Delitev po obliki
 - ljudsko pesnistvo v vezani besedi ali v verzih (ljudske lirske in epske pesmi)
 - ljudsko pesnitvo v nevezani besedi ali v prozi (ljudske bajke, pripovedke, pravljice, legende, basni, pregovori, reki in uganke)
 - ljudsko dramatiko
Starost in snov
Je zelo razlicna. Nekatera dela segajo se v praslovansko domovino, druga nam pripovedujejo o zgodovinskih dogodkih, kakor so turski vpadi, kmecki upori in boj za celjsko dediscino. Govore tudi o gospodarskih in druzbenih razmerah v razlicnih dobah, ter o dogodkih iz NOB. Ljudske pesmi omenjajo zapisi ze v 16. stoletju.
Bistvena razlika med ljudskim in umetnim slovstvom
Bistven je nacin ohranjanja: ljudsko se je ohranjalo v ustnem izrocilu, umetno pa je bilo ze na saamem zaectku zapisano ali celo natisnjeno. Posamezna ljudska besedila so ustvarili ljudje, ki niso bili preprosti, pac pa izobrazeni; to je vse bolj verjetna razlaga.


LJUDSKA LIRIKA
Ljudsko lirsko pesnistvo je po obliki in vsebini zelo raznovrstno. V pesmih se izraza vsakdanje ljudsko zivljenje, povezanost s poklicem, z obicaji, s kmeckim delom, z naravo in zabavami. Po vsebini so resne, otozne, veselo razposajene in saljivo zbadljive. Vse do danes so te pesmi ozko povezane z napevom. So brez stalne oblike in vsebine. Po obsegu so navadno kratke. Najveckrat so zlozene v preprostih kiticah z rimami in mnoge med njimi so pripravne za petje. Po vsebini locimo naslednje skupine:
1. Obredne in nabozne pesmi.
Obredne pesmi so nastale v zvezi z letnimi casi in prazniki, peli so jih za bozic ali za novo leto. Mlajse po nastanku so nabozne pesmi, ki so jih peli na romanjih, v zvezi s svetniki in s cerkvenimi dogodki.
2. Pesmi v zvezi s poklicem in obicaji. (?) str.17, str. 22
Pojejo o zivljenju kmetov, voznikov, splavarjev, vojakov
Kmecke pesmi govore o zivljenju in delu kmeta v zvezi z naravo in s kmeckimi opravili in segami(Skrjancek poje, Prisla bo pomlad, Kmecka pesem, Zima, Pesem o ajdi)
Vozniske, splavarske in druge pesmi v zvezi s poklicem so navadno saljive (Ce student na rajzo gre, Ribncan Urban)
Vojaske pesmi so nastale po uvedbi splosne vojaske obveznosti v Avstriji (1763). Izrazajo fantovsko zalost zaradi odhoda v vojsko, hrepenenje po domacem kraju in slutnja smrti (O, ta soldaski boben, Fantje se zbirajo)
Svatovske pesmi so zdravice zeninu in nevesti
Zalostne pa govore o tezkem slovesu neveste od ocetove hise
3. Ljubezenske pesmi
So najbolj razsirjene, po znacaju so vesele in zalostne.
Fantovske pojejo o vasovanju (Pa smo fantje vasval, Moj ocka ima konjicka dva), o nezvestobi, o smrti fanta ali dekleta, o locitvi fanta ali dekleta (Adijo, pa zdrava ostani)
Dekliske izrazajo pricakovanje, hrepenenje in zalost
4. Saljive in zbadljive
So v zvezi z zivalmi (Plesi, plesi crni kos, Cuk se je ozenil). Bicajo zmote in napake posameznega cloveka, vladajocega razreda ali celotnega naroda (Lani sem mozila se)
5. Otroske in pastirske
Otroske obravnavajo snov, ki je otrokom razumljiva in zanimiva, hkrati pa vzgojna. Izrazajo otrosko domisljijo, igro in smesne prizore iz otroskega zivljenja (Biba leze, biba gre, En kovac konja kuje)
Pastirske obravnavajo brezskrbno in veselo zivljenje pastirjev (Na planincah, Veseli pastir)


LJUDSKA EPIKA
Ljudsko epsko ali pripovedno pesnisttvo obsega pesmi, ki pripovedujejo o kakem zgodovinskem ali izmisljenem dogodku ali pa o resnicnih in izmisljenih junaskih osebnostih. Obdobje visokega fevdalizma se je pri nas zakljucilo s hudo gospodarsko, politicno in versko krizo, ki so jo se povecali vpadi Turkov. V takih razmerah je slovensko ljudstvo pricakovalo resitve od ogrsko-hrvatskega kralja Matije Korvina.
Pri Slovencih se je zivljenje kmeckih ljudi izrazilo v romancah in tragicni vsebini ljudskih balad.
Ljudske balade
Ljudski pevci so za snov balade jemali iz domacih bajk in pripovedk, pa tudi iz pesmi drugih narodov. Zajemali pa so jo tudi iz starokrscanske in vzhodne kulture: Roslin in Verjanko, Mlada Breda. Mnogo baladnih snovi je dala doba fevdalizma: Neusmiljena gospoda, govori o trpljenju tlacanov, Galjot, podoba nasega cloveka, obsojenega na galejo, h katerim so v srednjem veku prikovali uporne kmete. Velikokrat srecamo tragicne usode mladih ljudi. Med najlepsimi ljudskimi baladami so: Desetnica je deseta hci, ki je morala po starem verovanju z doma, Mlada Breda je pesem o hudobni tasci, ki je svojemu sinu umorila ze sedem nevest, Lepa Vida je tragicna balada o zvesti zeni-materi, ki je bila ugrabljena in kot suznja prodana, Zarika in Soncece izvira iz casa, ko so afriski in spanski Saraceni ropali po obrezjih Sredozemskega morja, Mlada Zora vsebuje motiv o Salomonu in njegovi nezvesti zeni, ki se s carovnim zeliscem naredi na videz mrtvo in zvijacno pobegne od svojega moza k poganskemu kralju, a ji je nazadnje smrt placilo za njen pobeg. Jelengar, imenovan tudi Zapeljivi pevec - morilec deklet, je balada, ki je znana mnogim evrospim narodom, dobili smo jo s posredovanjem Nemcev in jo po svoje preoblikovali. Zgodbe so zajete iz vsakdanjega zivljenja in razmer v fevdalizmu.


LJUDSKA PROZA
Ljudsko pripovednistvo sega po nastanku v davnino, ko si je ljudska skupnost ustvarila predstavo o visjih naravnih silah, zaradi nerazumevanja dogajanja v naravi. Nastale so razlicne oblike caranja, kakor so zagovor, zaklinjanje in rotitve naravnih sil.
Snov je ljudsko pripovednistvo jemalo iz starih casov pred preselitvijo in iz bajeslovja; stevilne motive pa iz zgodovine ali vsakdanjega zivljenja. V njem se razodeva boj ljudstva z naravo, v obdobju fevdalizma pa se v njem kaze razredni boj tlacanov proti grascakom.
Ljudske bajke
Pripovedujejo o bajnih bitjih s cloveskimi lastnostmi. V bajkah so stare ljudske predstave o nastanku sveta, ki je tudi sprejem krscanstva ni mogel izbrisati.
Ljudske pripovedke
V teh pripovedkah je ljudstvo skusalo ohraniti mlajsemu rodu pomembnejse dogodke iz svojega zivljenja, spomin na junaska dejanja posameznikov ali plemena. Tako je Kralj Matjaz postal na Koroskem simbol stare narodove samostojnosti. Na stare bajeslovne predstave sta naslonjeni dve postavi ljudskih junakov: Peter Klepec in Martin Krpan.
Ljudske pravljice
Pravljica ima izvor v cloveskem razmerju do narave, v naravi vidi pravljicar delovanje cloveku prijaznih in neprijaznih sil. Za te je ljudska domisljija ustvarila simbole (vile, sojenice, carovniki, zmaji, velikani in palcki). Slovenske pravljice z bajeslovnimi osebami, bajke o vilah, povodnem mozu, zakletih gospodicnah so glede izvora, sloga in miselnosti deloma se neraziskane.
Ljudske legende
Nase najstarejse legendarne pripovedi skusajo zamenjati bajeslovna bozanstva in junake s krscanskimi svetniki. Veliko legend je iz casa krizarskih vojn. Pozneje so nastale legende, ki zbadljivo prikazujejo zivljenje renesancnih papezev; stevilne so nastale v zvezi z romarji, velikokrat zasledimo tudi socialne motive.
Ljudske basni in zivalske pripovedke
Med ljudstvom so nastale stevilne zgodbe v zvezi z zivalmi. Basen vsebuje nek nauk, velikokrat pa so ljudje zgodbo pozabili in je ostal samo nauk v obliki pregovora Osel gre samo enkrat na led.
Pregovori in reki
Odlikuje jih jedrnatost izraza, v njih se izraza neka splosna modrost in izkusnja.
Uganke
Ta zvrst ljudskega pesnistva se je ohranila med ljudmi dobrega spomina.
Godcevske zgodbe
Gre za saljive pripovedi, kakrsne so godci pripovedovali (in se pripovedujejo) na svatbah, v plesnih odmorih, zlasti v predpustnem casu, ko so se nasi predniki najvec zenili in mozili. Ena takih je tudi zgodba o Kurentu.


LJUDSKA DRAMATIKA
Nastala je kot proizvod ljudskih burkezev in svecenikov za potrebe naboznega petja. Zato jo locimo v posvetno in nabozno (versko).
V ljudski posvetni dramatiki vidimo ostanke nekaterih starih obredij (Zeleni Jurij); njihovo izrazno sredstvo je gib (ples), petje in govorjena beseda.
K ljudski nabozni dramatiki pristevami cerkvene prizore, sprevodne, hisne in velike verske igre. Poglavitni ustvarjalci so bili duhovniki. Cerkev jih je prirejala ob velikih verskih praznikih; to so bili sprevodi in procesije. Pomembnejsa oblika dramatskih nastopov so bile pasijonske igre, dramatske prireditve evengelijev predvsem s prikazovanjem Kristusovega trpljanja.





ROSLIN IN VERJANKO
Balada Roslin in Verjanko pripoveduje o materi, ki ji Roslin ubije moza in sina. Ostal ji je le sin Verjanko. Sprva se oba sprasujeta, ali je mati prestara za ponovno poroko. Sin je svojo mater pregovarjal naj se nikar ne omozi s hudobnim Roslinom. Toda mati ga ni poslusala, se porocila z Roslinom in ko sta sla zvecer spat, je Verjanko slisal njun pogovor, kako se ga mislita znebiti. Naslednjega dne se je mati sprenevedala, da je hudo bolna in prosila svojega sina, naj gre v crno goro po vodo, ki jo bo ozdravila. Toda zviti in iznadljivi Verjanko, je vedel kaj naklepa Roslin tam z njim, zato je vzel s seboj pusko. Presenetil je Roslina in ga ubil. V kanglico je nalil temne, sovrazne krvi in jo odnesel materi rekoc, naj pije Roslinovo kri, kakor je hotela prej njegovo.
Roslin in Verjanko je moska balada. V njej imajo odlocilno vlogo moski ali zle zene, osrednji dogodek je ponavadi zlocin ali krvno mascevanje. Snov izvira iz romanskih dezel (imena junakov), opazna je zveza z grskim mitom o Orestu, ki je ubil mater in njenega ljubimca, da bi masceval ocetovo smrt. To balado je po izvirnem zapisu Antona Rudeza ml. prepesnil Preseren 1838 za Korytkovo zbirko slovenskih ljudskih pesmi, uporablja rimo in asonanco. 


SVETI LUKEZ
Sveti Lukez je legenda. Sveti Lukez, sprva kmet, se je hotel polakomiti tujega imetja in legenda vsebuje jasen moralni nauk: trositi je mogoce le tisti denar, ki si ga prisluzimo sami. Taksen nauk je v legendo prisel preko pridig.
Sonce je ze zatonilo, ko sta utrujena popotnika, sv. Peter in Kristus, prisla do hise sredi polja in prosila zeno Lukeza, naj ju prenoci. Po dolgem prepricevanju in prosnjah je to res storila in jima dala vecerjo. Zagledala je sv. Petra kako presteva denar, zato je vsa neucakana cakala svojega moza, da mu to sporoci. Kristus je slutil, kaj se bo zgodilo. Delal se je, da spi in opazoval, kako sta zena in Lukez stikala po njunih zepih. Sv. Petru je zaklical, naj vrze mozu cez glavo vrv. V tistem trenutku se je Lukez spremenil v vola. Zena je spoznala boga, ga rotila, naj jima odpusti, a zaman. Drugi dan sta vzela vola in ga na oddaljeni kmetiji za eno leto podarila kmetu, ki je imel le enega vola. Ko sta se naslednje leto vrnila, jima ga je kmet le stezka dal nazaj. Sv. Peter je volu odvezal vrv in vol se je spremenil nazaj v Lukeza. Dala sta mu denar, ki si ga je prisluzil z delom kot vol in mu rekla, da je drugace, ce trosi prisluzen denar, kot pa ukraden. Odtlej Lukez ni vec zapustil Kristusa in postal njegov ucenec.


KURENT (?)




DANTE ALIGHIERI (1265-1321) (?)
Dante Alighieri se je rodil v Firencah v plemiski druzini. Devetleten je spoznal Beatrice Portinari in jo je ljubil se potem, ko se je porocila in umrla. Dante se je ukvarjal s politiko; po zmagi nasprotnikov je izgnan iz Firenc in v izgnanstvu obsojen na smrt. V casu izgnanstva je zivel v vec mestih Italije, predvsem v Veroni, njegov grob je v Ravenni.
Kljub temu, da je ustvarjal se v srednjem veku je gojil novoveske nazore in renesancne poglede na svet. Dante je pisal v italijanscini (poezija) in v latinscini (razprave v prozi). Zbirka ljudskih pesmi je Novo zivljenje (Vita Nuova) in vsebuje 31 sonetov; vmes pa je proza, ki sonete razlaga in jih opisuje. S svojim pesnistvom sodi v t.i. sladki novi stil (dolce stil nuovo), ki se je razvil v Italiji v 13. stoletju deloma kot nadaljevanje, deloma kot nasprotje trubadurskega pesnistva. Ljubezen in ljubljena zenska postaneta v sladkem novem stilu vzviseni, idealizirani z bozanskimi lastnostmi. Najpomembnejse delo Danteja in najbrz evropskega srednjega veka nasploh pa je Bozanska komedija (ital. Divina commedia).
Bozanska komedija
To je religiozno-alegoricni ep, pisan v tercinah, to je trivrsticnih kiticah, verzi so enajsterci, ki se med seboj verizno rimajo. Razdeljen je na 3 dele: Pekel, Vice, Nebesa. Vsak del ima 33 spevov, je pa se uvodni spev, torej skupaj 100 s 14000 verzi. To je alegoricno Dantejevo potovanje skozi ta kraljestva. Na svoji poti ima spremljevalce: skozi pekel in vice Vergil (znan po epu Eneida) - je simbol razuma, skozi raj pa ga vodi Beatrice - simbol bozje milosti. Pesnitev je nastajala dolgo casa. Zanimivi so krogi pekla, kjer trpijo gresniki, bolj ko se pekel zozuje, hujsi gresniki so tam. Najhujsi gresniki so izdajalci, ki so prav na dnu, kjer ima sedez poglavar pekla Lucifer. Gresnike strazijo posasti. Oznaka Bozanska ni Dantejeva, ampak so jo pesnitvi podelili drugi. Komedija je umetniska podoba srednjega veka, vsebuje vse tedaj znane knjizevne vrste in zajema vso kulturo dobe. Obsezeno je vse znanje casa: metafizika, morala, politika, zgodovina, fizika, astronomija. Dantejev namen je bil prikazati strahtne posledice greha in cloveka tako navesti k dobremu. 
Glej domace branje Dante Alighieri: Bozanska komedija.


FRANCOIS VILLON (ok. 1431-po 1463)
Franois Villon se je rodil v Parizu v revni druzini; morda je bil sin duhovnika Villona. Studiral je na pariski univerzi, si pridobil naslov magistra, zivel boemsko, nato razgibano zivljenje med tatovi in pretepaci. Leta 1462 je bil obsojen na smrt na vesalih, nato pa pomiloscen in izgnan. Od tu dalje se ne ve o njem nic.
Villon je nadaljevalec pesniske linije potepuskih studentov - vagantov. Napisal je pesniski zbirki Mali testament in Veliki testament. Uporabljal je ustaljene srednjeveske oblike, kot sta lai in balada. Njegovo pesnistvo je grobo realisticno, pravo nasprotje Dantejeve prefinjene lirike. Villon je balado napolnil z vsebino, ki je neposreden posnetek vsakdanjega zivljenja, zvezan s temami njegovega nenavadnega zivljenja - zlocinstvom, prostitucijo, obsodbo na smrt, obcutkom zavrzenosti, minevanja, obupom in tudi krcscansko vero v odresitev. Villonove pesmi kazejo takratne druzbene razmere v Franciji, tudi duhovno stanje Francije.
Villonova lirika je ostala prezrta v dobi klasicizma in razsvetljenstva, zanimanje je ozivelo v romatiki, zunaj Francije pa v obdobju ekspresionizma, ki je nasel pri Villonu sorodne teme in izraznost.
Epitaf v obliki balade
To je pretresljiva pesem, ki ima izhodisce v pesnikovi vznemirljivi biografiji. Balada je sestavljena iz 3 kitic od 8-12 verzov in iz zakljucene poslanice (navadno iz 4 verzov).


KNJIZEVNOST RENESANSE

HUMANIZEM
Humanizem je novo kulturno gibanje, ki poudarja clovekovo pravico do zivljenja. To je humanizem - znanstvena in literarna dejavnost, ki je po letu 1350 odkrivala, komentirala, posnemala, ohranjala anticno knjizevno ostalino. Razmahnil se je po letu 1453, ko je iz Carigrada pribezalo v Zahodno Evropo vec grskih ucenjakov, ki posredujejo znanje grskega jezika, grskih knjiznih del. Iz Italije se razsiri v Francijo in Nemcijo ter nasel navdusene pristase tudi pri nas v Dalmaciji (Matija Grbic); sprozi zivahno knjizevno dejavnost v latinskem jeziku - novolatinska knjizevnost. Anticni literarni motivi in zvrsti so postali vzor, ki so ga posnemali. Srednjevesko znanost in cerkveno avtoriteto so napadali ali so se iz nje norcevali mnogi napredni ljudje tistega casa. Znana humanista sta Erazem Rotterdamski (najbolj znano delo Hvalnica norosti) in Thomas Morus (utopicni spis Utopija). Tudi med Slovenci je bilo vec ucenjakov humanistov: Briccius Preprost iz Celja, Matija Hvale iz Vac.


RENESANSA
Renesansa (preporod) je nadaljevala zavestno, kar je delal humanizem  se nezavedno. Renesansa je obdobje ob koncu srednjega in zacetku novega veka, ko se je z razvojem kapitalizma, z nastankom velikih drzav, novih velikih odkritij, nastankom velikih nacionalnih drzav in zacetki kolonializma kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka. Clovek je zdaj sredisce stvarstva. To je t.i. NOVOLATINSKA KNJIZEVNOST. Renesansa je zacela vrednote anticne kulture vsebinsko in oblikovno posnemati v umetnosti: v pesnistvu, slikarstvu, kiparstvu in stavbarstvu. Renesancni umetniki prikazujejo clovesko fizicno in duhovno lepoto. Renesansa goji kult cutnih uzitkov, obcuduje svobodni cloveski razum, vrednost posameznika, znacilen je kult prirode in harmonije sveta. Vse, kar je tem vrednotam nasprotovalo, so razglasili za mracen ostanek srednjega veka. Priljubljena pesniska oblika je bil sonet.
Renesansa se pojavi najprej v Italiji ze sredi 14. stoletja (zgodnja renesansa - Petrarca, Boccaccio), vrh doseze okoli leta 1500 (visoka renesansa -epik Ludovico Ariosto in zgodovinar ter politik Niccolo Machiavelli ), po letu 1550 pa upada (pozna renesansa - epik in dramatik Torquato Tasso). V ostalih evropskih dezelah je nastala pozneje: Francija, Spanija, Anglija, Nemcija, samo za kratek cas je bila renesanca tudi na jugoslovanskih tleh - Dubrovniska renesansa. Zametke renesancne knjizevnosti najdemo ze v srednjem veku. Smeri v renesansi so lirika (Petrarca, Shakespeare), dramatika, roman (Shakespeare), epika (Dante - Bozanska komedija), novelistika (Boccaccio - Dekameron). Renesansa kaze uzivanje zivljenja z zvijacami, prevarami. 
Kljub temu je na renesancno knjizevnost vplivala se srednjeveska knjizevnost, kajti renesancni umetniki so segali po snov in motive v srednjevesko literaturo. 
Za Dantejem, ki je bil se srednjeveski clovek, a mu je antika pomagala ustvarjati novo podobo sveta, sta v zgodnji renesansi nastopila Petrarca in Boccaccio.
Renesancni umetniki pa so bili se slikarji Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, arhitekti Michelangelo. Znamenit je zgodovinar Machiavelli, ki je dokazal potrebo, da se Italija zedini.


FRANCESCO PETRARCA (1304-1374)
Francesco Petrarca se je rodil v Arezzu kot sin pregnanega firenskega notarja. Z ocetom se je preselil v Avignon, studiral pravo. V Avignonu je 6. aprila 1327 v neki cerkvi spoznal Lauro, poroceno de Sade, ki je bila po mnenju nekaterih znanstvenikov samo plod Petrarcove domisljije, a je do svoje smrti (1348) in se dolgo po njej bila glavni predmet Petrarcove ljubezenske poezije. Po stevilnih potovanjih se je posnik naselil blizu Avignona. Vrnil se je v Italijo, zivel v Benetkah in Padovi in umrl v Arquaju.
Francesco Petrarca se je ze kot otrok navduseval za knjizevnost in bral dela vrhunskih klasikov in trubadurjev. je najvecji mojster soneta in najvecji pesnik v renesansi. Opeval je Lavro, njeno lepoto in njene kreposti. Petrarcovo ljubezensko poezijo so posnemali stevilni renesancni pesniki: petrarkisti. Pri njem se je soneta ucil nas Preseren.
Njegovo knjizevno delo je obsezno in raznovrstno. Velja za prvega evropskega humanista, vnetega zbiralca anticnih rokopisov, castilca rimske zgodovine in kulture. Pisal je predvsem v latinscini (zgodovinski ep Africa, ki sloni na anticnih temeljih in za katerega je bil nagrajen z najvecjo knjizevno nagrado tistega casa - lovrov venec, pisma, moralno-zgodovinski dialogi in traktati). Za razvoj renesancne knjizevnosti je pomembno njegovo, v italijanscini napisano, delo Canzionere. To je zbirka 367 pesmi; od tega je 317 sonetov, 29 kancon, 9 sestin, 7 ballat in 4 madrigali. Vecina sonetov in kancon opeva Petrarkovo ljubezen do Laure, po Laurini smrti pa spomin nanjo. Njegova ljubezenska poezija je nastala iz sestavin trubadurske lirike in sladkega novega sloga. Z motivi svoje lirike (neuslisana ljubezen, obcudovanje kreposti in lepote ljubljene zenske, obup zaradi njene nedostopnosti) in prav toliko s slogom (prispodobe) je vplival na renesancno poezijo konec 15. stoletja, nato pa skoz celo 16. stoletje.


GIOVANNI BOCCACCIO (1313-1375)
Giovanni Boccaccio se je rodil kot nezakonski sin firenskega trgovca proti koncu leta 1313. Nekaj casa je bil po trgovsih opravkih svojega oceta v Neaplju, studiral tu pravo, prisel v stik z lahkozivo dvorsko druzbo in se zaljubil v nezakonsko hcer neapeljskega kralja Marijo d'Aquino, ki jo je opeval v svojih delih pod imenom Fiammetta. Leta 1338 se je vrnil k ocetu v Certaldo. Odtlej se je posvecal knjizevnosti in humanisticnim studijam in razlagal Dantejeva dela. Tesne stike je navezal in gojil s Petrarco. Umrl je 1375 v Certaldu.
Njegovo obsezno delo je pisano v latinscini in italijanscini. Obsega ljubezenske, pastirko alegoricne, pustolovsko-ljubezenske in satiricne pripovedi v prozi, pa tudi verzne epe, alegoricne pesnitve in idile. Znan je Boccacciov mladostni roman v prozi Il Filocolo, zgodba o zvestih ljubimcih, ki ju preganja usoda; Ameta, kratka pripoved iz pastirskih motivov. Osrednje delo je zbirka novel Dekameron.
Dekameron
Delo pripoveduje o sedmih gospeh in treh kavalirjih, ki so tedaj, ko je v Firencah razsajala kuga, zbezali iz mesta, in si nato deset dni na gradicu sredi lepega vrta, da bi si krajsali cas, pripovedovali zgodbe iz tedanjega zivljenja (o zvesti in nezvesti ljubezni, o zenski prevejanosti, o meniski razvratnosti). Deset jih je, vsakdo mora vsak dan povedati eno zanimivo zgodbo, novico ali novello, 10 dni so zunaj mesta in tako nastane 100 novel. Snov je najveckrat ljubezenska. Pripovedujejo pa o cerkvenih dostojanstvenikih in menihih, o plemicih in mescanih, o zvestih zenah in lahkozivkah, o praznoverju preprostih kmetov in sleparstvu menihov, o grobi spolni cutnosti in globokem ljubezenskem custvovanju, o nevednosti in prebrisanosti, zmeraj na duhovit nacin. Boccaccio je s takim pripovedovanjem uvedel v knjizevnost novo knjizevno zvrst, ki jo imenujemo novelo.
Glej domace branje Giovanno Boccaccio: Dekameron


LUDOVICO ARIOSTO (1474-1533)
Po pravnih studijah se je posvetil samo humanistiki in poeziji. Njegovo delo obsega pesmi, satire in komedije, predvsem pa viteski ep Besneci Orlando, kjer v okviru bojev med krscansko vitesko vojsko Karla Velikega in poganskimi Saraceni niza stevilne ljubezenske prigode vec junakov in junakinj. Dogodivscine se prepletajo med sabo na videz brez reda, anarhicno. Estetska domisljija se prepleta s fino ironijo in lahkotnim humorjem.


TORQUATO TASSO (1544-1595)
Zadnji veliki pesnik italijanske renesanse je studiral v Padovi in Bologni. Znamenja dusevne bolezni so povzrocila, da so ga osamili v bolnici za dusevno bolne. Zacel je z vitesko epiko, leta 1575 je dokoncal osrednje delo, ep Osvobojeni Jeruzalem. Leta 1593 je izdal novo popravljeno verzijo epa pod naslovom Osvojeni Jeruzalem, vendar se ni obdrzala poleg prvotne. Po snovi naj bi bil Osvobojeni Jeruzalem krscanskozgodovinski, osrednja tema je prva krizarska vojan in osvojitev Jeruzalema. V to snov je vpletel stevilno pustolovsko-ljubezenske motive.


FRANCOIS REBELAIS (ok.1494-ok.1553)
Bil je duhovnik, pa tudi zdravnik, menih, kanonik in koncno zupnik. Bil je privrzenec humanizma, pod vplivom Erazma Rotterdamskega, zaradi svojih spisov veckrat preganjan. Napisal je roman Gargantua in Pentagruel, ki je obsegal sest knjig. Rebelais je ustvaril parodicno satiricen roman, ki mesa fantastiko in sodovno stvarnost. Deloma je parodija na viteske in pravljicne fantasticne zgodbe srednjega veka, alegorija, kritika srednjeveske vzgoje in sholastika, pa tudi razlaga renesancnih idealov. Glavna pisateljeva poteza je drasticen, vitalen in optimisticen humor.


MIGUEL DE CERVANTES Y SAAVEDRA (1547-1616)
Rojen je bil v kraju Alcala v druzini skromnega zdravnika. Sluzil je v hisi kardinala Acquavive v Rimu, postal vojak in sodeloval v pomorski bitki s Turki pri Lepantu (1571), kjer je bil ranjen v roko. Leta 1575 so ga na poti v Spanijo zajeli pirati in ga prodali v suzenjstvo v Alziru, od koder se je vrnil domov sele 1580. Tu se je porocil in poskusil sreco z dramami in prozo, nato bil nakupovalni agent in izterjevalec davkov; zaradi denarnih primanjkljajev je bil tudi zaprt. Od 1606 do smrti je zivel v Madridu kot poklicni pisatelj.
Cervantes je pisal manj pomembno poezijo (pesnitev Pot na Parnas), dramska dela (tragedijo, komedije, medigre) in zlasti pomembno prozo. Napisal je tri romane in zbirko novel Zgledne novele (12 novel, iz vsake izhaja nek nauk). Njegov najbolj znan roman je izsel pod naslovom Veleumni plemic don Kihot iz Mance v dveh delih.
Don Kihot
Celota je vrsta epizod, nanizanih ob glavnem junaku in jnegovem oprodi Sanchu Pansi. V motivih romana je opaziti sledove viteskih, pastirskih in pikarestnih romanov. Glavna ideja je bila na zacetku predvsem parodiranje viteskih romanov, da bi se razkrila njihova izmisljenost in neskladnost s stvarnim zivljenjem, vendar je ideja razrasla v nasprotje med prezivelimi ideali viteskih casov in stvarnostjo zgodnjega kapitalizma ali v vecno nasprotje med nezivljenjskim idealizmom in vsakdanjo prakticnostjo. Oboje je v romanu predstavljeno z razlicnostjo don Kihota in Sancha Panse, eden idealist, drugi realist, ki gopodarja postavlja na realna tla. Don kihot ni smesna oseba, je polna iluzij, ne vidi resnice. Vse, kar hoce narediti dobrega, mu spodleti. Vztraja pri dobrih dejanjih, vendar clovek z idealnimi stremljenji propade, je premagan. Don Kihot izhaja v zacetku iz tragikomike in prehaja na koncu v tragiko.
Z Don Kihotom Cervantes prikaze tudi svoje zelo zapleteno zivljenje. Tudi sam je bil idealist kot njegov junak Don Kihot.


HANS JAKOB CHRISTOFFEL GRIMMELSHAUSEN (ok.1625-1676)
Zgodaj je izgubil starse, bil ze kot decek v svedski in cesarski vojni, se udelezeval tridesetletne vojne, nazadnje je bil gostilnicar v Schwarzwaldu. Velja za prvega velikega nemskega pripovednika zaradi svojega romana Simplicija Simplicissima (1668). Roman je prvoosebna pripoved o prigodah najdencka Simplicija v casu tridesetletne vojne. V njem avtor zdruzi lastne dozivljaje s spanskim pikarestnim romanom, ljudskimi zgodmabi o saljivih junakih in poucno alegoricnimi spisi. Junak popisuje vsakdanje zivljenje, vojne grozote, igro usode. Nazadnje se umakne iz sveta na samoten otok.


RENESANCNA DRAMATIKA
Renesancna dramatika se deloma naslanja na anticne vzore (Plavt, Terenc, Seneka), zgleduje pa se tudi po srednjeveskih dramskih stvaritvah (misteriji, moralitete) in novelisticnimh motivih iz srednjega veka. Razvije se v Angliji, pa tudi v Italiji, Spaniji, Franciji. 


WILLIAM SHAKESPEARE (1564-1616)
William Shakespeare je najvecji renesancni dramatik in eden najvecjih dramatikov sploh. Rodil se je v Stratfordu on Avon v druzini posestnika, solal se je v rojstnem kraju, se ze leta 1582 porocil in imel troje otrok. Leta 1585 je odsel v London, tu je ostal kot dramatik in igralec. Bil je solastnik gledalisc Globe in Blackfriar Theatre. Leta 1610 se je umaknil v rojstno mesto, si kupil posestvo in tu umrl. Pokopan je v stratfordski cerkvi. O njegovem zivljenju in sebi nimamo podrobnejsih podatkov.
Shakespeare je pisal liriko (sonete), epiko (pesnitvi Venera in Adonis, Rop Lukrecije) in vse dramske zvrsti. Pripisujejo mu 37 dram, vendar pa je avtorstvo pri nekaterih dvomljivo. Kot se je ob Homerju sprozilo homersko vprasanje, se je ob Shakespearu shakespearsko. Bistvo tega vprasanja je mnenje, da pisec Shakespeare ni igralec Shakespeare, pac pa neka druga oseba, ki iz dolocenega razloga ni izdala svojega imena. Med nadomestnimi osebami so: znani filozof Francis Bakon, lord Rutland, grof Derby, grof Oxford in Shakespearov sodobnik dramatik Christopher Marlowe. Drame delijo na vec skupin: kraljevske drame - historije (10): Henrik 6, Richard 3, Richard 2, Kralj John, Henrik 4, Henrik 5 in Henrik 8, ki je sporen. V teh dramah stoji Shakespeare na strani reda, ki ga poosebljajo dobri kralji, nasproti silam kaosa in nasilja, poosebljenega v zlih vladarjih in fevdalcih. Izid boja je optimisticen; komedije (8): Komedija zmesnjav, Ukrocena trmoglavka, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noci, Vesele zene winsdorske, Mnogo hrupa za nic, Kar hocete, Konec dober, vse dobro, Kakor vam drago; tragikomedije: Troilus in Cressida, Dober konec vse povrne, Milo za drago. Vecina teh komedij obsega sestavine tudi drugih dramskih tipov - tragikomedije, pastoralne igre, farse, resnobne mescanske drame; tragedije (10): Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra, Korolian, Timon Atenski. Bistvena znacilnost tragedij je, da prikazujejo propad pomembne kraljevske ali plemiske osebe, ki postane zrtev lastnih naravnih, znacajskih in individualnih tezenj. Izid je pesimisticen. Snov je najveckrat vzeta iz rimske zgodovine, iz srednjeveske angleske, danske in skotske preteklosti, deloma iz italijanskih novel. Romance: Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar, Beneski trgovec. Zasnovane so na igrah, novelah in pripovedih drugih avtorjev, napol pravljicne, v izidu optimisticne.
Njegovo dramsko ustvarjanje lahko razdelimo na tri obdobja: zgodnje, srednje in pozno. V prvem so nastale komedije, skoraj vse zgodovinske igre in zgodnje tragedije. Drugo obdobje je cas nastanka velikih tragedij. V tem obdobju so nastale tudi t.i. problemske igre, med katerimi je najboljsa komedija Kakor vam drago. Svoj naziv so dobile zato, ker je v zvezi z njimi odptih vec vprasanj in problemov. Velike tragedije so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo globina misli in odlicno upodobljeni znacaji. V zadnjem obdobju ustvarjanja je Shakespeare pisal vecinoma tragikomedije, resne igre s srecnim koncem. 
Oblika Shakespearovih dram je dokaj svobodna. Znacilno je mesanje tragicnih in komicnih sestavin v posameznih igrah. Pripisujejo mu izjemno sposobnost, da clovesko osebnost ne kaze samo iz enega zornega kota, poenostavljeno na eno samo strast, znacajsko lastnost, ampak vedno kot dinamicen preplet mnogih protislovnih potez. Opisuje ljudi silnih custev in plemenitih misli ter odlocnih dejanj. Shakespearova dramatika predstavlja vrh evropske renesancne knjizevnosti, vendar je opaziti ze odmik od renesanse, k baroku in manierizmu. Gledalcem je ponudil igre z najrazlicnejso tematiko in najrazlicnejsimi razpolozenjskimi stanji. Njegova dela so ohranila trajno veljavo, ker v njih s taksno umetnisko mocjo prikazal politicno, druzbeno in dusevno zivljenje svojega casa. Znacilno je mesanje tragicnih in komicnih sestavin v posameznih igrah.
Hamlet
Tragedija Hamlet je nastala ok. leta 1600, uvaja srednje, pesimisticno obdobje Shakespearovega ustvarjanja. Snov je vzeta iz srednjeveske kronike o danskem princu, ki je hlinil blaznost, da bi masceval ocetovo smrt. Hamletov lik je postavljen izrazito problemsko: junak se mora odlociti za umor strica Klavdija, da bi s tem obnovil moralni red v drzavi. Osrednji motiv je Hamletovo odlasanje; junak sele na koncu preide v dejanje, vendar za ceno lastnega zivljenja. Hamlet je zgodovinska, politicna, ljubezenska, analiticna, druzinska komedija.
Glej domace branje William Shakespeare: Hamlet
Othello
Othello je ljubezenska drama v 5 dejanjih. Othello, poveljnik beneske mornarice, se na skrivaj poroci z Desdemono brez privolitve starsev. Jago, Othellov praporscak, in Roderigo, beneski plemic, to povesta njenemu ocetu Barbantiu. Othello po ukazu beneskega doza odide na Ciper, da ga brani pred Turki. Ladje se v viharju pred Ciprom porazgube. Desdemona in Othello se veselita poraza Turkov. Othello Cassiu, svojemu pribocniku, odvzame sluzbo. Jago pove Cassiu, naj odide k Desdemoni, ta bo prepricala Othella, da ga sprejme nazaj v sluzbo. To on stori. Jago pa igra dvojno vlogo, gre k Othellu in mu rece, da se Cassio zelo zanima za njegovo zeno, naj ne poslusa Desdemone, ki ga bo skusala prepricati za Cassia. Cassio potem govori o svoji ljubezni z Bianco. Othello misli, da pripoveduje o ljubezenskih dozivljajih z njegovo zeno, Desdemono. Postane ljubosumen, poln sovrastva. Jago zabode Roderiga, rece da ga je ta izzval. Othello zabode Desdemono. Vsebina se potem razplete in Othello stori samomor.
Romeo in Julija
Dogajanje se odvija v italijanskem mestu Veroni v 5 dneh. Dvoje veronskih plemiskih druzin, Montegovi in Capuletovi, je sprtih na zivljenje in smrt. Pobijajo se, kjer se le srecajo. Romeo iz druzine Montegovih se vendarle vtihotapi na ples h Capuletovim, sreca domaco hcer Julijo in zaljubita se na prvi pogled. Bil je prevzet od lepote 14-letne Julije. Vzplameni velika ljubezen, ki je prav nic na svetu ne more zadrzati, niti sovrastvo med druzinama ne. Znamenita je balkonska scena, ko drug drugemu izpovesta ljubezen. Porocita se v majhni cerkvivi brez prisotnosti sorodnikov in prijateljev. V nekem spopadu Capulet ubije Romeovega prijatelja, zato ga Romeo ubije in mora se skrivati. Julija se mora na pritisk starsev, ki ne vedo, da je ze porocena, proti svoji volji porociti z drugim, s Parisom, ki je v sorodu z veronskim knezom. Ker ima rada le Romea, si od duhovnika Lorenza nabavi mamilo, ki jo za 42 ur naredi mrtvo. Drugo jutro so vsi zalostni ob Julijini nenadni smrti. Romeo ne dobi pisma in izve od drugih, da je Julija mrtva. Kupi strup in se v grobnici nad njenim truplom zastrupi mislec, da je Julija res mrtva. Julija se pocasi zacne prebujati. Ko vidi, da je Romeo mrtev, a brez njega ne more ziveti, se sama zabode z nozem. Ljubimca v sovraznih okoliscinah ljubezni nista mogla uresniciti, zato sta se resila v smrt. Druzini pa se potem pobotata.



DUBROVNISKA RENESANSA
Ustvarjali so jo ljudje iz Dubrovnika, ki so imeli stike z italijanskimi mesti. Dubrovnik je bil tedaj, v 16. stoletju, bogato trgovsko mesto, neodvisna drzavica, odprta v Sredozemlje in z mocnim obzidjem zavarovana pred napadalci s celine, z italijanskimi mesti pa v plednem gospodarskem in kulturnem stiku, vcasih tudi v spopadu, kakor so razmere nanesle. Velik predstavnik je Marin Drzic.

MARIN DRZIC (1508-1567)
Marin Drzic se je rodil v Dubrovniku v obubozani mescanski druzini istega leta kot Primoz Trubar. Najprej je hotel postati duhovnik, potem pa je odsel studirat pravo v Italijo, kjer je spoznal sodobno italijansko dramatiko. Kasneje je v Dubrovniku postal duhovnik, da bi se prezivljal. Ukvarjal se je z raznimi posvetnimi deli in prirejal gledaliske predstave. Bil je zarotnik proti samovoljni plemiski oblasti v mestu, a ker se zarota ni posrecila, je moral zbezati, umrl je v Benetkah, njegov grob je neznan.
Poglavitno ustvarjalno moc je pokazal v dramski poeziji, ki jo predstavljajo pastirske igre (Tirena, Venera i Adon, Plakir), kmecka burka (Novela od Stanca) in komedije (Dundo Maroje, Skup, Tripce de Utolce, Arkulin, Pjerin). Znacilno za njegove komedije je, da so polne renesancnega duha, nic ne zaostajajo za sodobnimi italijanskimi dramskimi deli. Po vsebini so nekatere izvirne, pri drugih jo je prevzel iz anticnih in starejsih del in jo obdelal po svoje.
Drzic je prikazoval zivljenje svojega casa in svojega mesta. Zivljenjski realizem pa njegove drame izpricujejo po tem, da osebe govore v jezikovnih odtenkih: po svojem stanu in po krajevnem izvoru. Sluzabniki slisijo svoje gospodarje govoriti v imenitnem latinskem jeziku, pa se potem tudi sami radi postavljajo z latinskimi izreki, seveda v popaceni latinscini.
Dundo Maroje (Boter Andraz)
To je renesancna komedija v treh dejanjih, kjer se je ponorceval iz mescanske morale, ki ji je zacetek in konec - denar. Zgodba se dogaja v Rimu v 16. stoletju, glavne dramske osebe pa so Dubrovcani. Dundo Maroje, dubrovniski trgovec, pride s slugo Bokcilom v Rim poiskat svojega sina Mara. Ta je v druzbi lepe Laure zapravil ves denar, ki mu ga je zaupal oce za trgovske posle. Ko Maro zagleda oceta, se naredi, kot da ga ne pozna. Nato Pomet, osrednja oseba te komedije, sluga nemskega grofa Uga, pomaga Maroju spraviti sina k pameti, ker je tudi njegov gospodar zagledan v Lauro. Po vrsti zapletov in spletk se vse dobro konca, ker pride po Mara zarocenka Pera iz Dubrovnika.


PETAR HEKTOROVIC (1487-1572)
Petar Hektorovic, sodobnik Hanibala Lucica, avtorja prve hrvaske posvetne drame Robinja, se je rodil v plemiski druzini v Starem gradu na otoku Hvaru. Solal s je v Splitu, kjer se je dobro naucil latinsko in spoznal sholasticno filozofijo. Po ocetovi smrti je prevzel upravo nad druzinskimi posestvi na Hvaru in Visu. Leta 1539 je pred Turki bezal v Italijo, najbrz v Benetke, in se po letu dni vrnil. V literarno zgodovino se je zapisal s pesnisko poslanico, s pisamom v verzih Ribarjenje in ribisko kramljanje.
V svojih delih pise le o sebi. Kar vemo o njem smo izvedeli iz njegovih poslanic: da se je ukvarjal s knjizevnostjo, glasbo in gradbenistvom. Spesnil je vec izvirnih poslanic splitskim in dubrovniskim knjizevnim prijateljem. Najobseznejsa (1684 vrst) in najizvirnejsa je Ribarjenje, posvecena Hjeronimi Bartucevicu, ki je bil pisatelj, ucenjak in ravnatelj sole v mestu Hvar. Posebnost njegovega pisanja je v njegovem realizmu, ki se kaze v tem, da pise le o dogodkih, ki jih je dozivel sam.
Ribarjenje in ribisko kramljanje
Ribarjenje in ribisko kramljanje je v izvirniku napisano v narecju, kakor se je govorilo na Hvaru v 16. stoletju. Vsebina poslanice so Hektorovicevi dozivljaji z ribici, s katerimi je prebil tri dni v colnu na voznji od Starega gradu na Hvaru do otoka Braca, naprej do Solte in nazaj. Zgodba je zanimiva tudi po socialni plati, saj je bila zapisana v casu, ko se pripadnikom plemstva, med katere je Hektorovic spadal, ni bilo castno bratiti s preprostimi ljudmi. Hektorovic pa te ljudi v pesnitvi ceni, imenuje jih celo bratje in prijatelji. Na koncu tega ribiskega kramljanja pravi, da bo v teh verzih vecno zivel.
Hektorovic se je zanimal za ljudsko pesem, zapisoval je besedila in napeve. V Ribarjenje je vpletel stiri ljudske pesmi - bugarscice, med katerimi je najbolj znana Marko Kraljevic in Andrijas.
Bugarscica je zelo stara epska ljudska pesem dolgega verza - do 18 zlogov. Ima pripev, ki pa nima epskega znacaja, izraza le pesnikov odnos do junaka ali pesnikovo custvo. S pripevom pesnik povzdiguje, graja ali pomiluje junaka pesnitve. Ima podobno vlogo kot zbor v stari grski drami. Danes je znanih le okrog sto bugarscic. Pesniska oblika je doma v Bolgariji, Makedoniji in Srbiji. Snov zajema zivljenje v fevdalni dobi in boje s Turki. Prenehali so jih peti konec 17. stoletja.



REFORMACIJA
Reformacija je potekala vzporedno s humanizmom, renesanso in kmeckimi upori kot gibanje, ki si je prizadevalo preobraziti versko zivljenje. Cloveka vraca k verskemu zivljenju in ga hoce podvreci bogu. Reformacija je poskus renesanse na cerkvenem podrocju, reforme v cerkvi. To gibanje imenujeno tudi protestantizem, pristase pa tudi evangelicane, ker je Martin Luther, opiral svoj nauk na cisti Kristusov nauk, kakrsnega so zajemali neposredno iz evangelija. Razni pojavi v druzbenem in cerkvenem zivljenju so vzbujali nezadovoljstvo ljudskih mnozic: papez je s prodajo odpustkov vecal bogastvo, cerkvene ustanove so imele v lasti veliko zemlje in zivele brez dela od zuljev mescana in kmeta. Cerkev pa je sovrazils tudi posvetna gospoda, ki so zavistno gledali njeno bogastvo.
Proti vsem tem je prvi nastopil leta 1517 nemski bogoslovni profesor iz Wittenberga v Nemciji Martin Luther, ki je napisal 92 tez. Zahteval je reformo v cerkvi. Nastopal je proti papezu, zahteval je vrnitev k pravi, neizkoriscevalski cerkvi. Odnose v cerkvi je treba vrniti na prvotno raven. Ena izmed zahtev je bila, naj vsak vernik bere sveto pismo v domacem, razumljivem jeziku, kajti tedaj so ga brali v latinscini. Martin Luther je biblijo sam prevedel v nemscino. Papez je Luthra izobcil iz cerkve, kar je se pospesilo to gibanje. Protestantska cerkev je odpravila potratnost v obredih, svete podobe, cescenje svetnikov in relikvij ter poenostavila bogosluzje.
Reformacija pride tudi v Slovenijo, ker so bile razmere pri nas podobne kot v Nemciji. Iz tujine jo prinesejo studenti, rudarji, vojaki, trgovci. Luthrove nauke so pri nas sprejeli mescani, plemstvo in tudi duhovniki. Kmecko ljudstvo pa novi veri ni kaj dosti zaupalo. Slovstvo slovenske reformacije se zacne z letom 1550, ko izideta prvi slovenski knjigi (Trubarjev Catechismus in Abecedarium). Zadnja protestantska knjiga izide leta 1595, s cimer se protestantsko slovstvo na Slovenskem konca. V zacetku je gibanje moralo biti tajno, delovanje se zacne v Ljubljani, pride pa preko Trsta. Slovenci dobimo prevod svetega pisma leta 1584. Pri Srbih pa del svetega pisma prevede Vuk Stefanovic Karadzic. Pred tem Srbi pisejo v ljudstvu nerazumljivem jeziku (zmes ljudskega jezika, starocerkvenoslovanscine in ruscine).
V tem casu so ljudsko slovstvo odklanjali tako protestanti kot katolicani, niso cenili ljubezenskih pesmi, balad in romanc z ljubezenskimi motivi. Priznavali so samo nekatere iz cerkvene rabe prevzete pesmi. Slovstvene zvrsti so bile oblike pisanja, ki jih zahteva verski nauk za cerkveno rabo. To so: prevod svetega pisma, odlomki iz svetopisemskih besedil, katekizmi, slovnica, slovar, zbirke pesmi, ki so verskega znacaja - himne, psalmi.
Druzbeni in kulturni pomen slovenske reformacije je zelo velik. Protestantsko gibanje je bilo odlocilnega pomena za slovensko knjizevnost, ker je poudarjalo potrebo po splosnem branju biblije in tako se je slovenscina uveljavila v knjigi. Dokazali so, da je v slovenskem jeziku moc brati in pisati knjige. V svojih prevodih so se protestantski pisci zaradi pomankljivega znanja grscine in hebrejscine opirali predvsem na nemske prevode. V tem casu je nastala prva slovenska tiskarna, ki jo je leta 1575 ustanovil in vodil protestant Janz Mandelc. Protestantski pisatelji so pomembni tudi taradi svojim pesmaric. Mislili pa so tudi na slovensko solo. Prva solska knjiga za otroke je bila Kreljeva Otrocja biblija. Za jezik piscev je znacilno, da niso skrbeli za lepoto izraza. Namen njihovega pisanja je bil razumljivost za ljudstvo in zato niso iskali lepih, visokih besed. Vzbujali so slovensko narodno zavest v svojih predgovorih s poudarjanjem izrazov Slovenec, Slovenci, Slovan, poudarjali so povezanost s slovenskim jezikom. Protestantizem pa pri nas ni uspel, ker ni imel podpore v ljudskih mnozicah. Kmecko prebivalstvo je gibanje zavracalo, ker je bilo vera osovrazenega plemstva. Ima pa velik pomen, ker je slovensko ljudstvo s protestantizmom in kmeckimi upori prvic poseglo v politicno zivljenje.


PRIMOZ TRUBAR (1508-1586)
Trubar se je rodil 8. junija 1508 na Rascici pri Turjaku na Dolenjskem. Oce, mlinar in tesar, ga je namenil duhovniskemu poklicu. Solal se je na Reki in v Salzburgu. V Trstu je bil v sluzbi pri skofu Bonomu, kjer se seznani s protestantskimi idejami. Postane pridigar in kasneje kanonik v Ljubljani, v svojih pridigah nastopa proti romanjem in celibatu, bica praznoverje, govori proti zidanju cerkva, ker je v tem videl le izkoriscanje neukega in praznovernega ljudstva, kar ni imelo nobenega opravka s pravo vero. Pod skofom Tekstorjem je moral 1547 prvic v pregnanstvo v Nrnberg na Nemsko, kjer je deloval kot pridigar, se kmalu ozenil z Barbaro Sitar iz Kranja, ter zacel snovati in uresnicevati knjizevne nacrte. Ljudstvu hoce pomagati iz zaostalosti s knjigo. Leta 1561 je zopet prisel v Ljubljano, zdaj kot superintendent (nadzornik cerkvene obcine), cez stiri leta pa je moral zopet zbezati, tokrat za vedno. Do smrti, 28. junija 1586, je bil zupnik v Derendingenu, kjer je pokopan.
Na Nemskem se zacne ukvarjati s knjizevnim delom. Premislja o svoji domovini in ljudstvu, kako bi med njim siril protestantske nauke. S tiskano slovensko besedo jih hoce pridobiti za novo vero. Drugi vzrok za pisano besedo, pa je izhajal iz protestantske ideje, naj vsakdo bere sveto pismo sam. Najprej sestavi katekizem in abecednik. Obe knjizici je dal v tisk tiskarju Morhartu v Tbingenu. Najprej je moral odgovoriti na vprasanje pisave (gotica) in jezika (ljubljanski govor). Obe sta bili natisnjeni z gotskimi crkami in sta izsli v tisoc izvodih: Cateshismus (v zacetku 1551) in Abecedarium (konec leta 1550). Moral je zatajiti ime avtorja in tiskarja ter kraj tiskarne, da bi se tako izognil morebitnemu preganjanju, kajti takrat je tiskar izgubil vse pravice, ce je tiskal take knjige, ki jih oblast ni pregledala. Trubar se je podpisal kot rodoljub ilirski (Philopatridus Illyricus), tiskar pa si je dal izmisljeno ime: Jernej Skrjanec na Sedmograskem. Kljub vsemu pa je Trubar spretno skril svoje ime na 202. strani katekizma ob pridigi s pripombo: Le-ta pridiga je od Primoza Trubarja cesto pridigovana, na to isto te druge nega pridige vse kazejo, gredo inu se glihajo.
Katekizem vsebuje pojasnilna poglavja iz protestantskih naukov, sest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri in s tem je hotel rojake uciti protestantske vere, s pesmimi pa bi si ljudje zapomnili nauke. Katekizem vsebuje tudi seznam tiskovnih napak. Z drugo knjizico, Abecedarijem, ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naucili branja. Abecednik ima samo 3 strani, sledi katekizem z vprasanji in odgovori, na zadnji strani so rimske in arabske stevilke, kjer zakrije letnico izdaje knjizice. Tisk te prvih knjizic je sam placal.
Leta 1557 je izdal Ta pervi dejl tiga noviga testamenta, leta 1560 in 1577 pa sta izsla se drugi in tretji del. S knjigo Cerkovna ordninga (1564), s katero se loteva vprasanj za slovensko protestantsko cerkev in njene organizacije. Hotel je, da bi se organiziralo slovensko solstvo na Slovenskem, v vsaki fari naj bi bil ucitelj in opozarjal oblast naj poskrbi za izobrazbo ljudstva, ne glede na socialni polozaj. Ker je tako posegel v pravice dezelnega kneza, je moral vnovic v izgnanstvo. Napisal je se 10 predgovorov v nemscini, ki so bili namenjeni knjigam drugih avtorjev. 
Trubar je zacetnik slovenske knjizevnosti in oce slovenskega knjizevnega jezika. To je toliko bolj pomembno, ker pred njim ni bilo niti pravih sol niti tiskarne. Sprva se je odlocil za gotske crke, pozneje pa je vzel latinico po nemskem zgledu, s posebnimi znamenji za sicnike in sumnike. Ta crkopis ni uporabljal dosledno, zato so ga njegovi nasledniki med protestnati morali urediti. Za osnovo knjiznega jezika si je izbral takratni ljubljanski mescanski govor, medtem ko je po starejski znanstveni tezi izhajal iz domacega dolenjskega narecja okoli Rascice. V jeziku je veliko dolenjskih posebnosti. Jezik hoce biti domac, pogovoren, zato je v njem veliko germanizmov.
V petintrideset letih svoje knjizevne dejavnosti je napisal 22 knjig v slovenscini in 2 v nemscini, 1 je izsla se po njegovi smrti. Skusal je prosvetliti vrazeverno slovensko ljudstvo, ki je zaradi prikazni zidalo na hribckih stevilne cerkvice in govoril, da masa nima nobene vrednosti niti za zive niti za mrtve. Priporocal je plemstvu naj ne bo nasilno in krivicno do podloznikov, obsojal pa je kmecke upore. Zavrnil je poskuse, da bi ustvarili skupen jugoslovanski knjizevni jezik, ker je vedel, da bi bil tak jezik preprostemu ljudstvu nerazumljiv. Trubar je bil tudi med ustanovitelji Biblijskega zavoda v mestu Urahu, ki je imel v nacrtu izdajanje slovenskih in hrvaskih protestantskih knjig. Na nek nacin je bil prvi Jugoslovan. Njegove knjige so ohranjene vecinoma v enem primerku; pet jih ima dunajska Nacionalna knjiznica, nekaj pa jih je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjiznici. Najvec so jih unicile protireformacijske komisije.
Trubarjevo delo je veliko zlasti zato, ker je zacel iz nic. Njegova dela pa niso samo prevodi, besedila je prilagajal slovenskim razmeram. V predgovorih je postavljal za vzgled cloveka, ki je ucen, moder, zna dobro govoriti, posteno ziveti, ki je mocan, spreten, ima zdravo postavo, je bogat in ljubezniv. Njegov slog je nazoren, vcasih segav.
Mimi Malensek je napisala o Trubarju biografski roman Plamenica.


SEBASTIAN KRELJ (1538-1567)
Sebastian Krelj se je rodil v Vipavi. Bil je pridigar v Ljubljani, po Trubarjevem drugem odhodu v Nemcijo pa superintendent slovenske cerkve. Umrl je za jetiko.
V svojih delih ni bil izviren. Napisal je samo dve deli: Otrocja biblija (1566) in Postila slovenska (1567). Napisal je tudi enajst pesmi. Najizvirnejsi del njegovih spisov je jezik. Zboljsal je Trubarjev crkopis s tem, da je dosledno uporabljal znamenja za sicnike in sumnike ter jim dodal se nekaj novih znamenj. Izogibal se je germanizmom in dolenjskim posebnostim in se s tem ze blizal idealu knjiznega jezika. Umrl je premlad, da bi se razvil v izrazito osebnost.


JURIJ DALMATIN (ok.1547-1589)
Rodil se je v Krskem. Studiral je v soli, ki jo je imel v Krskem Adam Bohoric, nato pa na teoloski soli v Tbingenu. Postal je pridigar v Ljubljani, kjer je umrl.
Zacel je s prevajanjem posameznih knjig stare zaveze. Po teh pripravah je 1584 v Wittenbergu, v 1500 izvodih in z obseznim nemskim predgovorom, izdal celoten prevod svetega pisma: Biblija, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta in s tem dovrsil v nasem slovstvu najvecje dejanje pred Presernovimi Pozijami. Biblijo prevede iz izvirnikov v grscini in hebrejscini, delal je skrit na gradu Turjak priblizno 10 let. V Nemciji so jo natisnili v pol leta in jo na skrivaj v sodih spravili najvec na Kranjsko. Denarna sredstva so prispevali kranjski, stajerski in koroski stanovi. Preden je slo delo v tisk, ga je pregledala posebna revizijska komisija glede pravovernosti besedila. Pri pregledu je pomagal tudi Adam Bohoric. Prevod je bil uporaben celih 200 let in bil temelj kasnejsim prevodom. Do danes se je ohranilo 60 izvodov. To je edina protestantska knjiga, ki ji je protireformacija prizanesla.
Dalmatin ni bil izvirna osebnost, kot Trubar, pac pa delavec na temeljih, ki so jih postavili drugi. Pomen Dalmatinovega prevoda biblije je predvsem jezikoven, ker je ustvaril podlago, iz katere se je ohranjala slovenska literarna tradicija vse do razsvetljenstva in romantike.
Najizvirnejsi je v svojem nemskem predgovoru, kjer razpravlja o Slovencih in slovenskem slovstvu ter kaze visoko stopnjo narodne zavesti. V Slovencih vidi kot del Slovanov s svojim lastnim narecjem. Zeli povzdigniti veljavo slovenskega jezika in omenja Trubarjeve zasluge.


ADAM BOHORIC (ok. 1520-1598)
Rodil se je v okolici Rajhenburga (danes Brestanica). Studural je na univerzi v Wittenburgu pri humanistu in slovnicarju Melanchthonu, kjer pridobi temeljito izobrazbo. Po vrnitvi v domovino je v Krskem ustanovil solo. Bil je eden izmed clanov revizijske komisije Dalmatinove biblije. Umrl je v izgnanstvu neznano kje.
Bohoric se je ukvarjal s pisanjem abecednikov, slovarjev in slovnice. Najpomembnejsa je slovnica Articae horulae (1584) - Zimske proste urice, prva slovenska slovnica, pisana v latinskem jeziku. To delo je napisal pod vplivom svojih opazk o pravopisu, ko je pregledoval prevod biblije. Njena znanstvena vrednost je majhna, ker je posneta po latinski slovnici Philippa Melanchthona, ne da bi odkrila zakonitosti in posebnosti slovenskega jezika. Tako je pri samostalnikih poznal samo stiri sklone, ni locil dovrsnih in nedovrsnih glagolov, odpravil pa je spolnik in uzakonil Trubarjev pravopis, izpopolnjen s Kreljevim.
Pomemben pa je latinski uvod v slovnico na 22 straneh, kjer z veliko vnemo in ljubeznijo govori o svojem jeziku, rodu in o slovenski domovini, priporoca znanje vec jezikov in zanosno govori o Slovanih in razsirjenosti slovanskih jezikov, vendar so njegovi podatki o razsirjenosti Slovanov pogosto napacni, prav tako razlaga besede Slovan. Plemicem svetuje, naj se uce slovenskega jezika. Govori o pomembnosti nasega jezika in ze na samem zacetku vzbuja narodno zavest.
Ceprav slovnica nima znanstvene vrednosti, je bila temelj vsem slovnicam do Pohlina (1768) in Gutsmana (1777) ter dokazovala, da je mogoce slovenski jezik tudi teoreticno obravnavati.
Po Bohoricu uzakonjeni slovenski crkopis se imenuje bohoricica; veljal je vse do 1839, ko je izsla prva v gajici natisnjena knjiga (Vrazove Narodne pesni ilirske). Vendar so bile nekatere knjige natisnjene v bohoricici se do leta 1850.



PROTIREFORMACIJA IN BAROK
Dobo od leta 1595 do 1768 imenujemo dobo protireformacije in baroka. Leta 1595 je izsla zadnja protestantska knjiga, ki jo je napisal Trubarjev sin Felicijan, leta 1768 pa Pohlinova Kranjska gramatika, ki zacenja obdobje slovenske posvetne knjizevnosti.
Naziv protireformacija je upravicen za obdobje od nastopa rekatolizacijskih komisij (1599) pa do nekako leta 1630, ko je bil proces zakljucen. Na Slovenskem je zacel odlocen boj proti protestantizmu avstrijski cesar Ferdinand, sodelovale pa so rekatolizacijske komisije. Na Kranjskem je bil predsednik take komisije Tomaz Hren. Te so zavirale in izganjale voditelje protestantskega gibanja, rusile protestantske cerkve ter sezigale protestantske knjige. Ko je ugasnila nevarnost nove vere, je usahnilo tudi zanimanje za slovensko knjizevnost. Nad pol stoletja ni izsla nebena slovenska knjiga. Temu so bile krive slabe druzbene in politicne razmere v katerih je zivelo slovensko ljudstvo in iz njih izvirajoca nizka omika. Vzroki pa so bili se drugod: 30-letna vojna, ogromni davki, turski vpadi, kmecki upori in propadanje gospodarstva.
Ob koncu 17. stoletja se je zanimanje za slovensko knjizevnost spet pozivelo. Takrat so se razmere zacele boljsati. To je doba baroka, ki pomeni za slovenske dezele prvi razmah posvetne znanosti in filozofije. Stevilni pisci so gojili zgodovino v latinscini (Janez Ludvik Schnleben), narodopisje in zgodovino v nemscini (Janez Vajkard Valvasor). Naziv barok zaznamuje dobo pozne renesanse, umetnostne struje 17. in 18. stoletja, ki se razvije v rezbarstvu, glasbi, knjizevnosti, likovnem delu. Smer se je razvila najprej v Italiji, razmahnila pa zlasti v Spaniji in na Nizozemskem. Barroco portugalsko pomeni biser, kriv, nepravilen. Izraz oznacuje nekaj, kar je pretirano, nenavadno. V razlicnih evropskih dezelah se pojavi pod razlicnimi imeni. V knjizevnosti je to nacin pisanja, ki je poln zapletenih primer, prispodob, nakopicen s posebnim nacinom izrazanja. Odlikuje se s svojim razkosjem, bogastvom gradiva, obilico okraskov in cutnosti. Slog je najbolj prisel do izraza v stavbarstvu in slikarstvu, ki sta oblikovala stevilne cerkve po podezelju. Izobrazba se je polagoma dvigala. Jezuitske gimnazije so pospesevale izobrazenost. Tema barocne knjizevnosti so bila nasprotja med clovekovim duhom in telesom, med uzivanjem zivljenja in zivljenjsko nicevostjo, med pobozno zivljenjsko skromnostjo in sproscenim zivljenjskim optimizmom. (?) Pri nas lahko govorimo samo o sledovih baroka, saj slovensko slovstvo ni poznalo pravih literarnih zvrsti barocnega slovstva, ker je ostalo cerkveno.
V Ljubljani smo dobili tiskarno - Mayr (1678) in podjetne delavce (Hipolit, Janez Svetokriski, Matija Kastelec). Doba protireformacije in baroka je trajala skoraj 2. stoletji. Dela katoliskih pisateljev niso imela niti med seboj niti s preteklostjo dovolj zveze. Pisana so bila v neenotnem in nedoslednem crkopisu in v raznih narecjih z uporabo germanizmov, vecinoma v rokopisih.
V tem obdobju je bila slovenska knjizevnost vecidel nabozna, izraz cerkvenih potreb. Sele nove ekonomske razmere, ki jih je ustvaril rastoci kapitalizem so rodili potrebo po ustvarjanju del, namenjenih izobrazevanju ljudstva in estetskemu ugodju. V tej dobi pa je bujno cvetela ljudska pesem, ceprav jo je duhovscina preganjala in nastala je nova vrsta lirskih, zlasti ljubezenskih pesmi.
Doba protireformacije in baroka je trajala skoraj 2. st. Dela katoliskih pisateljev niso imela niti med seboj niti s preteklostjo dovolj zveze. Pisana so bila v neenotnem crkopisu in v raznih narecjih, vecinoma v rokopisih.


JANEZ VAJKARD VALVASOR (1641-1693)
Glej referat Janez Vajkard Valvasor.


JANEZ SVETOKRISKI (1647-1714)
Janez Svetokriski s pravim imenom Tobija Lionelli, je bil po rodu iz Sv. Kriza pri Vipavi. Oce je bil italijanski plemic, mati Slovenka.Stopil je v kapucinski red in postal redovni pridigar po Kranjskem in Stajerskem, predvsem pa Primorskem. Nazadnje je zivel v Gorici in tu umrl.
Bil je znamenit pridigar, ki je snov za svoje govorne nastope pred verniki sistematicno nabiral iz italijanskih prirocnikov, latinskih citatov, tej snovi pa je dodajal bogata osebna opazanja in govorniski talent. Svoje pridige je izdal v petih knjigah pod skupnim naslovom Sacrum promptuarium (Sveti prirocnik). Prvi dve knjigi sta izsli v Benetkah, ostale tri pa v Ljubljani. Namenjene so bile duhovnikom, ki naj bi si z njimi pomagali pri sestavljanju svojih priznih besedil. Pri sestavljanju si je pomagal s tujimi vzori, prirocniki in zborniki. Vendar so v precejsnji meri izvirne.
Skoraj vse pridige so sestavljene po enotnem obrazcu: v uvodu svojih pridig pove rad kaj mikavnega ali zanimivega, nato ima pridiga glavno misel, ki jo ponavadi dokazuje s citati, podpira pa z zgledi, zgodbami, anekdotami in legendami. Zakljucek je kratek in navadno povzema vso pridigo.
Svetokriski rad uporablja razlicne figure ali primere iz vsakdanjega zivljenja. Na poslusalce skusa ucinkovati s smesnicami, kakrsne so zgodbe o zakoncih, o pritozbah moza zoper zene, o zeni, ki je navajena vse napak storiti itd. Jeziku se pozna vpliv vipavskega narecja. V njem je veliko germanizmov, izogiba pa se italijanskim tujkam; jezik je barvit in slikovit. Slog je prepojen z barocnimi elementi. To so nabreklost, oblozenost s primerami, alegorijami, metaforami in citati.
Na novega leta dan
Odlomek je sestavljen iz treh zgodb, prva o Liviji in njenem mozu je okvirna, vanjo je polozena osnovna misel: moz in zena morata biti drug do drugega strpna in potrpezljiva. Drugi dve zgodbi pa skusata ta nauk podkrepiti s primerom, enkrat je poudarek na moski, drugic na zenski neustreznosti. Odlomek trikrat variira isto misel, ki jo na koncu kompozicijsko zaokrozi, vpleta resnicne in neresnicne zgodovinske osebe in dogodke, zraven navaja latinske izreke iz svetega pisma in se obraca na poslusalstvo z zivahnim smislom za prakticnost. Osnovna metafora je faconetel (robec, ruta), ki prerasca v spoznanje, kaksno ravnanje je najprimernejse za mirno in srecno zivljenje v zakonu.
Pridiga nazorno kaze idejo: dolznosti v druzini, stanu in druzbi so in morajo biti dolocene strogo in razumno, kar je zlasti skladno s fevdalno miselnostjo. 




KLASICISTICNA KNJIZEVNOST
V casu slovenskega baroka sta v evropskem slovstvu prevladovali dve slovstveni smeri: barok in klasicizem (iz lat. classicus odlicen, vzoren). Barok se je razmahnil predvsem v knjizevnosti Italije, Spanije, Nemcije in deloma Anglije. Klasicizem pa je prevladoval v francoskem slovstvu. Obe smeri sta v vsebini svojih del poudarjali nasprotje med razumom in custvom, posvetnostjo in vero, nasiljem in castjo. Razlikovali sta se oblikovno: barok je ljubil razgiban, izumetnicen slog, klasicizem pa je ljubil razumsko jasnost, razlocnost in red, tezil je k enostavnosti.
Zametki klasicisticne knjizevnosti se pojavijo ze v casu renesanse. Razvil se je v 17. stoletju v Franciji. K nastanku so pripomogle nove druzbene in ideoloske razmere, pojav absolutne monarhije, centralizacija, teznja po redu in disciplini ter prizadevanje cerkve za avtoriteto in razum. Poseben pomen za nastanek je imel pojav Descartesovega racionalizma, ki je za kriterij spoznanja razglasil nacelo jasnosti in razlocnosti. Klasicizem si je za zgled postavil anticne vzore, ker naj bi v njih bila razumnost in skladnost z naravo popolnoma dosezeni. Jezik in stil je podredil jasnosti. Klasicizem je prisel v nasprotje z ostanki srednjeveskih knjizevnih tradicij, renesanso in preoblozenostjo baroka. Zahteva strog red in razumsko disicplino pri izbiri snovi, v izrazanju custev.
Klasicizem je gojil literarne zvrsti, ki so bile v skladu z njegovim cascenjem razuma, zato za literatura ni naklonjena custveni, osebnoizpovedni liriki: miselna poezija, satire, ode, basni v verzih, ep, tragedija in komedija. Romana in pripovednistva skoraj ni, mocno pa se je razmahnila miselna proza - govorniska, filozofska, zgodovinska.
V dramatika je klasicizem uveljavil zahtevo po treh dramskih enotnostih: enostnost dogajanja (dogajanje v drami naj bo strogo zaklucena enota), enotnosti casa (dogajanje naj se izvrsi v casu 24 ur) in enotnosti prostora (kraj dogajanja naj ostane zmeraj isti), ne sme biti mesanja komicnih in tragicnih elementov. Ta pravila so branili v imenu vecje razumske verjetnosti. V casu pozne renesanse so v Italiji in Franciji zacela nastajati prva dela po anticnih vzgledih, upostevajoc ta pravila. 
Klasicisticna knjizevnost je dosegla Slovence proti koncu 18. stoletja. Med prvimi prevajalci je bil Jurij Japelj. Z zacetki slovenske romantike pa se je stik s francoskim klasicizmom pretrgal; podobno kot vsi romantiki sta tudi Cop in Preseren videla v klasicizmu zastarelo, prevec razumsko smer. Izjema je bil Moliere, ki ga je zacela ceniti nasa moderna. Sele po drugi vojni se je prevajalsko zanimanje razsirilo se na druge avtorje: Corneill, Racin, gospa Lafayette, Lafontaine.


JEAN DE LAFONTAINE (1621-1695)
Glavno delo so Basni (Fables), ki so izsle v letih 1668-1694 v dvanajstih knjigah; vsega skupaj jih je dvesto stirideset. Snovi so vzete iz Ezopa, Fedra, iz srednjeveskih in orientalskih virov. Opisi se prepletajo s satiro. Morala basni uci upostevanje zivljenskih okoliscin, zadovoljnost z majhnim. Vplivale so na razvoj te zvrsti v casu razsvetljenstva.


MOLIERE (1622-1673)
Moliere, s pravim imenom Jean Baptiste Poquelin, se je rodil v Parizu v mescanski druzini. Po studijo, ki ga je spravil v stik s plemstvom, je igral v potujocem gledaliscu krizem Francije. Leta 1658 se je vrnil v Pariz, bil vodja gledaliske skupine, ugleden komediograf in igralec. Uzival je podporo kralja Ludvika XIV, ki ga je marsikdaj zascitil pred napadi cerkvenih krogov in plemiskih dvorjanov. Umrl je tako rekoc na odru, potem ko je odigral glavno vlogo v svoji zadnji komediji Namisljeni bolnik.
Njegovo delo steje 27 komedij, napisanih v verzih ali prozi. Gojil je tip visoke komedije ali tragikomedije v verzih, pa tudi prozno komedijo, blizu farsi. Ceprav je bil mocno odvisen od dvora, se kaze pri njem napredna svobodoumnost, ki vodi ze v razsvetljenstvo. Glavna dela do: Smesne precioze, Sola za moze, Sola za zene, Tartuffe, Don Juan, Ljudomrznik, Skopuh, George Dandin, Zlahtni mescan, Scapinove zvijace, Ucene zenske, Namisljeni bolnik.
Njegove komedije imajo namen prikazovati cloveske slabosti in napake. Zgrajene so s pomocjo napete zgodbe iz spletk, presenecenj in obratov, vendar prevladuje nad situacijsko komiko znacajska. Moliere je sibal predvsem svetohlinstvo in nasilje nad naravnimi nagnjenji. Njegovi junaki so tipicni predstavniki posameznih slojev: skopuhi, svetohlinci, namisljeni bolniki. S svojimi idejami se je obracal zoper ostanke srednjeveskega fevdalnega in moralnega reda, kritiziral pa tudi mescanske napake in predsodke. S svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost se uvrsca med predhodnike razsvetljenstva. Njegove komedije upostevajo tri dramske enotnosti in v nasprotju s Shakespearom poudarjajo na cloveku samo glavno potezo. Uporablja verz aleksandrinec, ki je bil predpisan verz. Najvec pozornosti je zbujal z osrednjima komedijama: Tartuffe in Ljudomrznik.
Sola za zene
Snov komedije je, kako se neki mescan hoce porociti. Za svojo bodoco soprogo si je izbral preprosto, nevedno mescanko, da bi mu bila vedno pokorna, ki bi vse zivljenje samo ubogljivo, ponizno stregla, ki ne bi bila nezvesta. Preden jo bo vzel za zeno, ji je prinesel berilo - da se nauci, kaj so dolznosti zakonske zene. In iz tega, kar ji govori, vidimo polozaj zenske v tedanji druzbi. Kakor vojska uboga poveljnika, kakor je menih podlozen opatu, kakor sin uboga oceta - to ni niti senca tistega, kar mora zena delati mozu. Da ji berilo, s katerim se mora edino ukvarjati. Agneza se nedolzno zacne zanimati za kavalirja Horaca. Arnolf zve za to zvezo, ta fant pa misli, da je Arnolf samo njen varuh. Arnolf sklene, da bo preprecil to zvezo, za katero se zena navdusuje. Ko sta se Arnolf in Horac pogovarjala in nista vedela, da sta oba udelezena v tem ljubezenskem trikotniku, mu je Arnolf sam svetoval, kaj naj zaljubljeni Horac stori. Horac pa mu sam razodene svojo ljubezen z Agnezo. Takemu preprostemu dekletu je ljubezen dala razum. (kamen & pismo)  (?) (dokoncaj)
Tartuffe
Pobozni Orgon pripelje v svojo hiso Tartuffa, ki ga steje za vse casti vrednega moza: pobozen da je, zmeren, nesebicen, prijatelj v pravem pomenu besede. Z veseljem bi mu dal hcer za zeno. Tartuffe lepo je in spletkari. Gospodarjeva hci mu je vsec, se blj pa ga mika njena bogata dota. Se vec: privoscil bi si rad tudi gospodarjevo zeno. Domaci, zlasti se sin Damis, dvolicneza hitro spregledajo, a slepo zaverovani in okoreli Orgon ne more in noce spregledati. Sin svetohlinca silovito napade, vendar Tartuffe se enkrat zmaga, gospodar s svojo kratkovidnostjo ucinkuje komicno, sin mora odnehati. Oce ga razdedini in nazene. Na koncu Tartuffa le razkrinkajo, saj se izkaze, da je pretkan goljuf, ki ga oblast ze dolgo isce.
Uprizoritev komedije je povzrocila odpor klerikalnih krogov, ki so v njej videli samo sebe in na oder je lahko prisla sele po kraljevi intervenciji. V glavnem junaku, svetohlincu Tartuffu, je Moliere uprizoril morda predstavnika klerikalne zdruzbe, ki je v njegovem casu poskusala nadzirati zasebno zivljenje mescanov. V komediji ga je postavil v tipicno spletkarske polozaje, skozi katere se pocasi razkrije njegova pokvarjenost. Cilj svetohlinstva je dobiti nadzor nad ljudmi, bogastvo in moc. 
Glej domace branje Moliere: Tartuffe.



KNJIZEVNOST RAZSVETLJENSTVA
Izraz knjizevnost razsvetljenstva oznacuje knjizevna dela, katerih je prisel najbolj do izraza duh razsvetljenstva, to je druzbeno-ideoloskega in kulturnega gibanja 18. stoletja. Razsvetljenstvo je nastalo v zvezi z osamosvojitvijo novega mescanstva - burzoazije. 18. stoletje nasploh imenujemo stoletje razsvetljenstva. Razsvetljenci so razglasili za veljavno avtoriteto razum, cloveske cute in izkustvo. S tega stalisca so kritizirali fevdalno samovoljo in fevdalno miselnost: cerkev, sodstvo, zakonodajo, vzgojo. Oznanjali so svobodo misljenja in zahtevali izobrazbo za vse ljudi. Branili so mescanske pravice do osebne svobode in lastnine in zavracali vse fevdalne privilegije. Clovekovo osebnost so hoteli osvoboditi vseh vezi in predsodkov, zato pomeni razsvetljenstvo duhovno revolucijo. Najprej je razsvetljenstvo nastalo v Angliji ob koncu 17. stoletja, kjer je doseglo vrh s filozofskim empirizmom Johna Locka, nato se je razvilo v Franciji, kjer je doseglo vrh v krogu enciklopedistov, ki mu je pripadal tudi Jean Jacques Rousseau, Nemciji, kjer vrh predstavlja Lessingova miselnost in drugod, kjer pa je bilo manj izvirno. S svojo bojevito druzbeno vsebino je francosko razsvetljenstvo pripravilo mescansko revolucijo (1789), s katero se razsvetljensko obdobje konca.
Razsvetljenci so gojili tista dela v katerih je bilo mogoce izrazati razsvetljenske nazore in ideje. Poezijo je razsvetljenstvo bolj zavracalo kot pospesevalo, vendar pa so razsvetljenci gojili poucno (didakticno) in druzbeno priloznostno poezijo od kratkih pesniskih oblik je sedaj epigram in pa basen, ki je lahko tudi v prozi. Najvecji razsvetljenski basnopisec je ruski basnopisec Krylov.
Uspesneje kot v poeziji se je razsvetljenstvo uveljavilo v prozi in v dramatiki. V prozi pa so razsvetljenci gojili miselno prozo ter romane in povesti v katerih so izrazali novo razsvetljensko miselnost (politicne, moralne ideje). Razsvetljenstvo se je uveljavljalo v razlicnih dramskih zvrsteh. Opiralo se je na klasicisticno tragedijo - Voltaire, ki je uposteval klasicisticna nacela o treh enotnostih, za junake jemal pomembne osebe javnega zivljenja. Knjizevno pomembnejsa je bila nova zvrst mescanske drame, ki so prekinile s klasicizmom, ker so v sredisce dogajanja namesto plemiskih junakov postavile ljudi iz mescanskega sveta, prikazovale stanovske probleme, verz so zamenjale s prozo. Najvise se je nova mescanska dramatika povzpela v Nemciji z Lessingom. Razsvetljenstvo je svoje ideje izrazalo tudi v komedijah, ki je izhajalo zlasti iz Moliera, pa tudi iz commedie dell'arte in rokokojskih igrivih oblik. Vrh je komedija dosegla z Beaumarchaisom (Seviljski brivec, 1775, Veseli dan ali Figarova svatba, 1784). Njegove komedije so s svojimi idejami (prikaz razkroja francoske druzbe, stremenje k enakosti) ze znanilec francoske revolucije.
Med romani so gojili predvsem satiricno potopisni roman in najpomembnejsi je roman Janathana Swifta: Guliverjeva potovanja (1726). Ta roman je napisan v obliki izmisljenih potovanj v fantasticne dezele pritlikavcev, velikanov, ucenjakov in modrih konj. Ta oblika pa je Swiftu sluzilo zato, da je z njo izrazil svoje nazore o politiki in o morali, o druzbi nasploh. Razglasil je ideje, ki se danes veljajo za napredne (ideje o potrebi vzgoje in izobrazbe za vse ljudi, o skodljivosti strankarstva in o politicni svobodi). V tem romanu je tudi veliko namigov na osebe tistega casa in v alegorijah (prispodobah) izrazena razmisljanja o druzbi (o razvoju druzbe). Jonathan Swift je bil tudi velik mojster jezika, znacilno je, da se je z jezikom poigraval, kajti ucinek doseze s tem, da fantsticne pojave opisuje s stvarnimi podrobnostmi. Roman je postal kmalu priljubljeno mladinsko besedilo.
Pomemben razsvetljenski roman je tudi roman Daniela Defoea: Robinson Crusoe (1719). Napisan je najbrz po resnicnih dozivljajih mornarja Alexandra Selkirka. To je roman z izrazito razsvetljensko idejo. Razum je tisti, ki cloveku pomaga, da se znajde v najtezjih razmerah. V poenostavljeni obliki je roman postal kmalu priljubljeno mladinsko berilo.
V Franciji pa je najvecji razsvetljenec Voltaire.


VOLTAIRE (1694-1778)
Rodil se je s pravim imenom Franois Marie Arouet v Parizu v mescanski druzini. Zaradi sporov s plemiskimi tekmeci in literarnih izzivanj je bil zaprt v Bastilji. Potem je bil izgnan v Anglijo, kjer se je seznanil z ureditvijo angleske mescanske druzbe, z njeno filozofijo in knjizevnostjo. Po vrnitvi je objavil Filozofska pisma, v katerih je napadel francoske politicne, socialne in verske ustanove. Nekaj casa je zivel pod zascito markize de Chtelet, potem pri pruskem kralju Frideriku Velikem. Po letu 1758 je zivel v Ferneyu na svicarski meji. Tu je bil do smrti sredisce evropskega razsvetljenstva, povezan prek korespondence s stevilnimi knjizevniki, filozofi in vladarji. Francoska revolucija je pocastila Voltaira tako, da so prenesli njegove posmrtne ostanke v pariski Panteon.
Voltaire spada med najvecje genije tega stoletja. Ukvarjal se je s filozofijo, z religijo, s knjizevnostjo. Voltairova dela: satiricna pesnitev Devica Orleanska, romani: Kandid ali optimizem, Mikromegas, Babilonska princesa, drame: Ojdip, Orest, Mahomet, filozofski spisi: Filozofska pisma, Filozofski slovar, zgodovinski spisi. Med vsemi Voltairovimi deli so najpomembnejse njegove kratke filozofske povesti. Te imajo zelo pestre zgodbe in zelo jasno izrazeno druzbeno, politicno ali filozofsko tendenco. Zelo ostro je Voltaire nastopal proti cerkvi, zlasti se proti katoliski. Njegov vpliv je bil velikanski, njegova mnenja so prevzemali volterianci drugih dezel. Voltaire je bil ideolog naprednega mescanstva iz casov pred francosko revolucijo.
Kandid ali optimizem (1759)
Roman je nastal kot ostra satira na optimizem nemskega filozofa Gottfrieda Wilhelma Leibniza, ki je ucil, da vlada v svetu harmonicen red, kjer ima tudi zlo svoj razlog in opravicilo. Obenem se roman norcuje iz nasilja religije in drzave, iz vojn, pa tudi iz obce cloveske neumnosti, napak in slabosti. Koncni nauk romana je, naj vsakdo obdeluje svoj vrt, tj. resitev je v vsakdanjem, prakticnem delu za zboljsanje druzbe in razmer, ne pa v nesmiselnih verskih, filozofskih in drugih teorijah.



RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM
Za to obdobje, ki ga pri nas imenujemo razsvetljenstvo, je se vedno znacilno splosno druzbeno, gospodarsko, politicno in kulturno zamudnistvo Slovencev, ki je bilo posledica dejstva, da smo Slovenci ze stoletja ziveli pod vlado drugojezicnega naroda in da pri nas zaradi tega tudi niso mogli nastajati visji sloji izobrazenstva, ker je tako bila slovenscina izkljucno jezik kmeckih podloznikov in sluzabnistva in si je do tega casa pridobila le malo pravic. V drugi polovici 18. stoletja pa se je zacel pod vplivom evropskih gospodarskih in politicnih pretresev spreminjati tudi druzbeni sestav slovenskega naroda, s tem pa tudi vsebina nase literature, ki je do tega casa bila predvsem verska literatura. Na vznik slovenskega literarnega preporoda je vplivalo vec stvari, tako krepitev mescanskega razreda pri nas in s tem slabenje fevdalizma, pa tudi vecje pravice kmeckih podloznikov in prevzem razsvetljenskih idej ter pa zgledi iz evropske literature. Nov nacin zivljenja je od preprostega cloveka zahteval vec znanja. Zivljenje pri nas se je spremenilo z reformami Marije Terezije in Jozefa II, ki sta izboljsala upravo, sodstvo (ustanavljanje kresij = okroznih sodisc), pomagala razvoju obrti in trgovine, uredila solstvo, omejila samovoljo plemstva, vzela pravice cerkvi in znatno olajsala podloznisko zivljenje. S tem pa so se zacele spremembe tudi na kulturnem podrocju, vecja moznost je bila za razvoj posvetne literature. Pri nas je tudi zacelo nastajati posvetno izobrazenstvo, ceprav ga do takrat se tako rekoc nismo imeli in je tudi prve razsvetljenske ideje propagiral duhovnik oce Marko Pohlin. To dobo imenujemo razsvetljenstvo zato, ker so tedanji izobrazenci prisli do prepricanja, da je razum tista luc, s katero bo clovek razsvetil vso temo, nevednost, nepoznavanja sveta in zivljenja.
Tedanja knjizevnost ima poucen znacaj (poucna pesem, prilika, uganka, komedija). Poleg leposlovja so pisali tudi poucne spise o zemljepisu, zgodovini in gospodarstvu, skrbeli so za prirocnike za vsakdanjo rabo. Pravo rasvetljenstvo se zacenja uveljavljati sele po 1780 v Zoisovem krogu. Vrh doseze okoli 1790, dokoncno je nasega razsvetljenstva konec 1819 s Zoisovo in Vodnikovo smrtjo. Med slovenske razsvetljence stejemo: Blaz Kumerdej, Jurij Japelj, Ozbalt Gutsman, Ziga Zois, Anton Tomaz Linhart, Valentin Vodnik.


MARKO POHLIN (1735-1801)
Marko Pohlin se je rodil gostilnicarju v Ljubljani. Koncal je bogoslovne nauke na Dunaju in bil pridigar in vikar. Nazadnje je bil ucitelj novincev v samostanu v Mariabrunnu pri Htteldorfu zahodno od Dunaja in tam umrl.
Marko Pohlin je zacel razmisljati o nasi zapostavljenosti in je utemeljeval nujnost, da se slovenscina zacne uveljavljati v solah in uradih. Za uveljavitev pa je bila potrebna slovnica, ki je bila Pohlinova prva misel. Slovnica pa naj bi pridobivala mladino in tudi starejse slovenske izobrazence za slovenscino, glavni namen pa je bil ucenje slovenscine. Tako je Pohlin napisal slovnico z naslovom Kranjska gramatika, 1786. Ta letnica pomeni zacetek slovenskega razsvetljenstva. Razsvetljenstvo pri nas traja do leta 1809, ko je izsla prva znanstvena slovnica (Kopitar), sicer v nemscini. Pohlinova slovnica ima 3 dele: uvod, slovnico in poglavje o metriki (verzoslovju: nauk o verzih, rimah). Uvod je zelo pomemben, ker pomeni mejnik v razvoju slovenske narodne zavesti, kjer poziva Kranjce, naj se ne sramujejo svojega jezika, izraza potrebo po znanju slovenscine in poudarja potrebo po slovnici in slovarju. Slovnica sama pa ni dobra, ker se Pohlin z jezikovnim gradivom naslanja na ljubljansko narecje (Pohlinovo poreklo). Bil je preprican, da vascani sprejmejo mesetno govorico, zaradi cesar je slovnica dozivela kritike. Pohlin je tudi nedosleden v pravopisu, uporabljal tujke, vendar je uvedel y, x, w. Pomembmo je poglavje o metriki, ker je Pohlin z njim vplival na nastajanje slovenske posvetne poezije, ker je vzpodbudil slovenske ustvarjalce k pesnistvu. Rezultat te sole je prvi slovenski pesniski zbornik Pisanice. Pohlin je bil po naravi castihlepen, hotel je biti prvi slovnicar in je zato prikrival Bohoricevo in Hipolitovo slovnico, rad je zamolceval dela drugih. Pomembno je Pohlinovo slovarsko delo. Sploh je bil Pohlin zelo delaven, izdal je vec kot 40 knjig najrazlicnejse vsebine, blizu 20 pa jih je ostalo v rokopisu. Pohlinove knjige so zelo pomembne, ker so vzbujale veselje do branja. Sam pomen Pohlina pa je tudi v tem, da je druge ljudi navdusil za kulturno delovanje.


PISANICE
Skupspravljanje kranjskih pisanic od lepeh umetnost, ali kratko Pisanice so izsle leta 1779, 1780, 1781. Pobudnik je bil Pohlin, glavno dele pa je opravil Pohlinov redovni tovaris Janez Damascen - Feliks Dev iz Trzica. Pisanice so bile zelo pogumno dejanje, saj so ponudile slovenskemu solanemu mescanu domace leposlovje. Vsebina je sicer malo izvirna, pesmi brez umetniske vrednosti, izumetnicenega custvovanja in nabreklega sloga, toda slogovna raznovrstnost dokazuje, da so pisanicarji skusali ustvariti to, kar so spoznali drugod. V Pisanicah je Vodnik leta 1781 objavil svojo pesem Zadovoljni kranjec, ki ima edina nekoliko umetniske vrednosti in je zbudila Zoisovo pozornost. Pisanice so prinesle tudi prvo slovensko operno besedilo (libreto) Belin (1780), ki ga je napisal Dev. Po Evropi so izhajali takrat razni pesniski almanahi. S Pisanicami se je prvic oglasila slovenska posvetna in umetna pesem. V Pisanicah so objavljali Dev, Marko Pohlin, kaplan in zupnik Janez Mihelic, ki je nabiral ljudske pregovore, bivsi jezuit Martin Naglic in franciskan Valentin Vodnik. V njih se krizajo vplivi baroka, klasicizma, rokokoja in predromantike. Njihov pomen je predvsem v tem, da so bile izhodisce za Vodnikovo poezijo.


JURIJ JAPELJ (1744-1807)
Rodil se je v Kamniku. Postal je duhovnik in dosegel visoka mesta v cerkevin sluzbah in prosvetno solskem sistemu. Umrl je v Celovcu.
Med njegovimi knjigami je najvaznejsi prevod svetega pisma, s katerim se je naslonil na Dalmatina. S prevodom je ustvaril temelj za nov knjizni jezik. Ima najvec zaslug za prenovitev slovenskega knjizevnega jezika. Nekatere dolenjske posebnosti je nadomestil s pravilnejsimi gorenjskimi oblikami. Ohranil je stare protestantske glasove torej je branil razvoj na poflagi tradicije, oblike pa je prikrojil sodobnemu zivemu jeziku in se je mocno ogibal tujk.


ZIGA ZOIS (1747-1819)
Ziga Zois (baron Edelsteinski) se je rodil v Trstu. Njegov oce je bil Italijan, mati Slovenka. Predniki so na Slovenskem obogateli in dobili plemiski naslov. Po ocetu je podedoval rudnike in fuzine na Gorenjskem, grad Brdo pri Kranju in hise v Ljubljani. Za casa Napoleona je dozivel gospodarski polom. Solal se je v Italiji, nato pa si sam dopolnjeval znanje, zlasti v naravoslovju. Po letu 1780 je postajal s svojo bogato knjiznico sredisce slovenskega preporodnega gibanja, ki mu je bil mentor in mecen. Zbiral je vse znane slovanske knjige v glagolici, cirilici in latinici, knjige starih protestantskih piscev, knjige s podrocja naravolsocja, filozofije, literarne teorije, leposlovja in glasbe. Zadnja desetletja je mocno trpel zaradi protina in ohromelosti. Umrl je v Ljubljani.
Pridruzil se je razsvetljenskemu gibanju in podprl prizadevanja za ljudsko prosveto in gospodarski napredek. K svojemu omizju je pritegnil vse takrat nadarjene in delovne pisce in ti so si zadali za nalogo skrb za napredek nasega posvetnega slovstva. Zois je hotel premagati naso zaostalost z uveljavljanjem slovenscine. Glavna skrb omizja je bila prizadevanje za ureditev nasega knjizevnega jezika. Za nacrt so si zadali izdajo jezikovnih pripomockov, slovnice in slovarja, kar naj bi v ljudstvu in v mescanih vzbudilo ljubezen do domovine, ponos nanjo, pri tujcih pa tudi spostovanje do nas. Zois je bil zbiralec najrazlicnejsih znanstvenih del, mislil je tudi na zgodovino in leposlovje raznih zvrsti. On sam ni bil literarno ambiciozen, gmotno pa je podpiral nase razsvetljence. Prevajal pa je besedila opernih arij iz italijanscine za Ljubljansko gledalisce. Poskusal je prevajati tudi iz nemske literature, tako je prevedel Brgerjevo Lenoro. Njegovo najpomembnejse delo pa so pisma Vodniku, napisana v nemscini, kjer se je poskusil z literarno kritiko. Po Gorenjskem je nabiral vize in poskocnice. Sodeloval je pri vsem, kar se je takrat dogajalo na nasem kulturnem podrocju. V njegovem krozku so se zbirali najpomembnejsi slovenski izobrazenci tistega casa: Kumerdej, Japelj, Linhart, Vodnik, Kopitar in drugi. Linhart je z njegovo podporo postal prvi slovenski dramatik in kriticni zgodovinar, Valentin Vodnik, pisatelj prakticnih del in urednik prvega slovenskega casnika Ljubljanske novice, je postal prvi slovenski pesnik, Zois je vzgojil tudi Kopitarja, ki je nas prvi znanstveni jezikoslovec. 
Kritika Pesme Na moje Rojake
Odlomek je zadnji del daljsega pisma, ki ga je Zois pisal Vodniku na Koprivnik nad Bohinjem, kjer je Vodnik tedaj sluzboval, 25. junija 1794. Tudi ostali del pisma je kriticen, nanasa se na Vodnikov dodatek, ki ga je pripravljal za svojo izdajo Velike pratike. Zoisova ocena se nanasa na dvanajst verzov Pesme Na moje Rojake; ocitno gre za zgodnejso, manj dodelano inacico o tiste, ki je bila prvic objavljena naslednje leto. Tato tudi Zoisovo upraviceno, skrbno ocenjevanje vsakega verza posebej.


ANTON TOMAZ LINHART (1756-1795)
Rojen je bil v Radovljici, v druzini obrtnika ceskega rodu. Oce se je preselil z Moravskega, mati pa je bila Radovljicanka. Stopil je v cisterijanski red v Sticni, toda kmalu ga je zapustil. Na Dunaju je studiral pravne vede. V tem casu je imel dobre vezi s plemici, ki so ga gmotno podpirali. V Ljubljani je imel vec sluzb, nazadnje je bil solski nacelnik za Gorenjsko. Umrl je za kapjo v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
Linhart je bil pesnik, zgodovinar in dramatik, druzbeno in literarno siroko razgledan. Slovstveno delo ga je zajelo zgodaj. Stik z modernim evropskim slovstevnim dogajanjem se je zacel na Dunaju. Nanj vplivata Shakespeare in pa Lessing. Sad teh pobud sta prvi Linhartovi knjigi: tragedija Miss Jenny Love (1780), v kateri so ocitni vplivi nemskih in angleskih mescanskih tragedij, in pa pesniska zbirka Blumen aus Krain fr das Jahr 1781 (Cvetje s Kranjskega za leto 1781). Ta pesniska zbirka je kot nemski protivesek Pisanicam. S to zbirko pa je Linhart izrazil ljubezen do domovine, ceprav tu ni sledu o njegovi narodni zavesti. To je bil poskus pomeriti se z nemscino na kulturnem podrocju.
Ko je Linhart prisel v Zoisovo druzbo, je ta s svojimi prerodnimi nacrti povzrocil njegovo kulturno in jezikovno preusmeritev in tako se je Linhart lotil domace dramatike in tudi domace zgodovine, ceprav jo je napisal se v nemscini. Porodila se mu je misel znanstveno obdelati slovensko preteklost. Po kriticnem studiju virov in zgodovine je nastala njegova knjiga Versuch einer Geschichte von Krain und der brigen sdlichen Slaven sterreichs (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih juznih Slovanov v Avstriji), ki je zacetek nasega znanstvenega zgodovinospisja, najpomembnejsi ideoloski tekst nasega preroda, kjer poudarja, da mora zgodovina podajati zivljenje ljudstva ne pa vladarjev. Tako smo Slovenci na podrocju zgodovine ujeli korak z Zahodno Evropo. Zgodovina pa je vplivala tudi na utrjevanje slovenske zavesti med izobrazenstvom. Prvi del Zgodovine govori o najstarejsi dobi in naselitvi nasih krajev do prihoda Slovencev, drugi del pa obravnava usodo Kranjske od naselitve Slovencev so prihoda Frankov ter ima zemljevid stare Karantanije in preglednico slovanske abecede.
Nato se je Linhart lotil dram, kjer ima tudi najvecji prerodni pomen. Globje zanimanje se mu je zbudilo na Dunaju, kjer je videl komedijo dunajskega pisca Josefa Richterja: Die Feldmhle (Poljski mlin). Ta komedija ga je navdusila in sklenil jo je preliti v slovenscino. Ko je bila v Ljubljani ustanovljena Druzba prijateljev gledalisca, je Linhart skusal oskrbeti primerno dramsko besedilo za predstavo, zato da bi s tem napadel priviligiran polozaj nemscine in italijanscine v gledaliscu. Ideja Richterjeve komedije ga je prevzela in ker je dogajanje na kmetih, je Linhart lahko uporabil zivo ljudsko govorico kot odrski jezik. Tako je nastala samostojna predstava Zupanova Micka v zivem jeziku in s poudarkom, da nas clovek noce biti vec tlacan in podloznik in da je duhovno bolj zdrav od pokvarjene gospode. Zupanova Micka je nas prvi samostojno tiskani dramski tekst. Izsla je leta 1789 z letnico 1790. Uprizorjena je bila 28.10.1789 in uprizoritev velja za rojstni dan slovenskega gledalisca.
Zupanova Micka
Lepo zupanovo hcer Micko je zlahtni gospod Tulpenheim hotel speljati z obljubo zakona. V dokaz, da misli resno, ji je poklonil prstan, toda mlada vdova Sternfeldovka odkrije Micki, da je Tuplenheim slepar: z Micko je hotel varati njo, ki je Tulpenheimova zarocenka. Dokaz je prstan, ki ga vdova najde pri Micki. Z ocetom zupanom in kmeckim fantom Anzetom, Mickinim zeninom, se domenijo: Ko pride zenin delat zenitovanjski pismo, ga ne bodo delali za zlahtnika, temvec za Anzeta, ki se ga je lepa zupanova hci zaradi sladkih plemicevih besed zacela braniti. Tako tudi store. Osmeseni plemic izgubi zarocenko in Micko. (?)
Naslednje leto pa je Linhart izdal komedijo Veseli dan ali Maticek se zeni, ki kaze njegovo demokraticno miselnost. Izsla je 1790, vendar je niso vec mogli igrati, najbrz zaradi poostrene cenzure po Jozefovi smrti. Prva uprizoritev je bila sele po revoluciji 1848. V primeri z Zupanovo Micko igra ni samo prevod, ampak prava predelava. V njej nam prikazuje plemisko samovoljnost in moralno propalost, na drugi strani pa kaze slovenske podloznike in sluzabnike, kako si z razumom in voljo pomagajo do pravice in srece. Ta komedija je predelava znamenite revolucionarne komedije Pierra de Beaumarchaisa: Figarova svatba. Linhart je izpustil iz Beaumarchaisove komedije satiricne osti, ki niso bile take, da bi zadevale tudi nase razmere. Vnesel pa je take, ki so se nanasale na polozaj pri nas. To so satiricne osti na gosposko nemoralo, satiro na advokate in za nehumano ravnanje s podlozniki. Razen tega pa je Linhart dodal komediji se povsem izvirne strani: napad na reakcionarje, ki se upirajo reformam (solska reforma, uvedba kresij), pokazal je sodstvo, ki je bilo prikrojeno tako, da je koristilo le grascaku, satira na krivicno zapostavljanje slovenscine v javnem zivljenju (ko je Maticek na sodiscu, noce slisati obtoznice v nemscini, zahteva, da mu jo preberejo v jeziku, ki ga pozna).
Maticek se zeni
Baron Naletel hoce imeti za ljubico sobarico Nezko, nevesto svojega vrtnarja Maticka. Odvetnik Zmesnjava grozi Maticku s tozbo, ces da je obljubil stari Smrekarici zakon. Baron pride k Nezki, student Toncek se iz strahu pred njim skrije (zalotili so ga pri JErici v gostilni). Baron odkriva Nezki ljubezen in jo vabi pod lipo. Nato se skrije se baron, odkrije Toncka in ga zapodi. Gospa in Nezka oblacita Toncka v deklisko obleko, da bo sel pod lipo na sestanek namesto Nezke. Baron je ljubosumen in hoce po vsej sili v sobo, v kateri je zaklenjen Toncek. Student izgine skozi okno in ko pride iz sobe Nezka, je baron presenecen. Toncek je pri skoku izgubil pismo, toda Maticek vzame greh nase in prevara se posreci. V grajski pisarni obravnavajo Matickovo zadevo, a zanj se vse dobro iztece. Po znamenju na desni roki se izkaze, da je Maticek Smrekaricin sin. Po Matickovi zvijacnosti polozi baron na Nezkino glavo venec nedolznosti, Nezka pa mu da pismo, ki mu zatrjuje, kako lepo bo pod lipo. V gozdicu na kraju vrta. Gospa je preoblecena v Nezko, Nezka pa v gospo. Dozdevni Nezki dvori baron, Maticek pa namisljeni gospe. Toda nesporazum privede do pobotanja in do Matickove zenitve z Nezko. (?)
Glej domace branje Anton Tomaz Linhart: Ta veseli dan ali Maticek se zeni


VALENTIN VODNIK (1758-1819)
Valentin Vodnik je prvi pomembnejsi slovenski pesnik in casnikar. Rodil se je v Siski pri Ljubljani. Solal se je v Novem mestu in Ljubljani, nato stopil v franciskanski red in postal duhovnik. Bil je po gorenjskih zupnijah na Sori, Bledu, Ribnici in na Koprivniku nad Bohinjem. Tam se je seznanil z Zigo Zoisom, z njegovo pomocjo dobil duhovnisko sluzbo v Ljubljani, kjer je postal gimnazijski profesor. V casu francoskih Ilirskih provinc je bil solski ravnatelj in nadzornik. Potem so ga Avstrijci upokojili, ker se jim je zdel prevelik prijatelj Francozov. Umrl je v Ljubljani zadet od kapi.
V knjizno delo je Vodnik vpeljal Pohlin in Vodnik je v Pisanicah objavil svoje prve pesmi, med njimi Zadovoljnega Kranjca, buditeljsko pesem v ritmu alpske poskocnice. Pozneje je za dolgo umolknil. Ko se je seznanil z Zoisom, ga je le-ta zopet pridobil za obsezno poljudno vzgojno delo. Na njegovo prigovarjanje je zacel izdajati Veliko pratiko. V njej je objavil nekaj svojih spisov in pesmi. Pratika naj bi postala ljudska knjiga z poucnimi zgodbami, leposlovjem in zabavnim ctivom in bi imela funkcijo izobrazevanja. Izide trikrat, zamenja jo Mala pratika. Vodnik spozna, da Mala pratika ne zadosca, okviri so premajhni in zacne izdajati prvi slovenski casopis Lublanske novice. Do Bleiweisa je prvi slovenski novinar in urednik slovenskega casopisa, sam ga je urejal in pisal vanj. Opravi zelo veliko delo. Poznati mora tuje jezike, da prebere kaj zanimivega, prevede in opremi s komentarji (prvi vzlet z balonom). Objavil je tudi clanek Povedanje od slovenskega jezika, ki je prvi narodno prebudni spis v slovenscini, vsi prejsnji uvodi so bili latinski ali nemski. V njem razlaga izvor slovenscine, govori o domaci zgodovini, kramlja o slovenskih obicajih in omiki ter v glavnih potezah opise nas knjizevni razvoj.
Pisal je tudi ucbenike, med temi prvo slovensko pisano slovnico slovenskega jezika Pismenost ali gramatika za perve sole. V tej knjigi je objavil odo Ilirija ozivljena, politicno pesem, kjer hvali Napoleona in Francoze. Hvalezen jim je bil, da so pustili v solah in uradih slovenski jezik. Zbiral je ljudske pesmi. Leta 1806 izda pesnisko zbirko Pesme za pokusino, ki je prva slovenska zbirka posvetnih pesmi v slovenscini. Primer pesmi je Pesma na moje rojake, kasneje ima naslov Dramilo, ki je po vsebini poucno opisna, velja za budnico slovenske socialne in narodne zavesti. Zgrajena je s pomocjo retoricnih tropov in figur (metonimije, sinekdohe, personifikacije, retoricni nagovor, stalna rekla). Verz je oblikovan po ritmu alpske poskocnice.
Vodnik hoce nase ljudstvo uciti. Zavedal se je, da ne bo napredka, ce se bo ljudstvo naslanjalo na katekizme. Moralni in socialni pouk je izrazal na dostopen nacin, prikupno in zabavno, zato je gojil poucno pesem (budnico), basen, odo (slavnostna pesem), epigrame, uganke. Vnet pa je bil tudi za lepoto narave. Pesniski jezik si je oblikoval pri gorenjski ljudski pesmi. Najraje je uporabljal obliko alpske poskocnice. Izrazno ni zelo bogat, zvocno pa je precej barvit. S svojimi pesmimi (Dramilo, Jeklenice - nasa prva pesem o tovarniskih delavcih iz Zoisove tovarne nad Jesenicami, je slavospev mojstrom, ki znajo delati) hoce Vodnik vplivati na podjetnost, delavnost in gospodarnost ljudi.
Zelo so mu uspele tudi nekatere basni (Kos in brezen, Nemski in kranjski konj, Sraka in mlade). Prva ima izpostavljeno politicno misel o zatiranosti Slovencev. Razen poljudno poucnih pesmi je pisal tudi osebno izpovedne pesmi in pa pesmi o dozivljanju narave. Vrh teh pesmi predstavljata Vrsac in Moj spominek, ki je osebno izpovedna pesem, prva pesem, ki govori o poeziji, o pesniku, o vrednosti poezije, njeni nesmrtnosti. Tretja skupina pa so politicne pesmi: Ilirija ozivljena, po vsebini in slogu oda v verzu alpske poskocnice, vrednost pesmi je v njenem domoljubnem custvu. Sledila ji je Ilirija zvelicana, kjer se hoce otresti ocitkov frankofilstva in hoce izraziti veselje do vrnitve Avstrijcev. Vodnik se je lotil tudi prevajanja strokovnih knjig, ker hoce prakticno pomagati ljudem in tako nastanejo Kuharske bikve, Zdravstveni prirocnik - babistvo.
Dramilo
V pesmi vzpodbuja Vodnik h gopodarski podjetnosti. Ta pesem je znacilna za razsvetljenski cas.
Kranjc! toja zmla je zdrva,
Za pridne nj lga najprava,
Polje, vinograd,
Gra, morj,
Rda, kupca,
Tebe red.

Za vuk si prebrisane glave,
Pa cdne nu terdne postave;
Ise te srca,
Um ti je dan,
Najdel jo bs, ak
Nisi zaspan.

Glej stvarnica vse ti ponudi,
Li jemat od nj ne zamudi,
Leniga caka
Stergan rokl,
Palca beraska,
Prazni bokl.
(?)
Vrsac
To je oda, ki izraza zanosno dozivetje gorske narave, pri vsej svoji majhnosti obcuti prsnik sprico velikanskih prizorov, ki se mu odpirajo z vrha visoke gore, vzviseno lepoto. Vrsac je hvalnica naravi.
Njegova dela so predvsem poucna, vendar se ze priblizuje pravi besedni umetnosti - leposlovju.


URBAN JARNIK
Damon na Melito




SRBSKO RAZSVETLJENSTVO

DOSITEJ OBRADOVIC (1739-1811)
Dositej Obradovic se je rodil v Cakovu (danes romuski Banat) in kmalu ostal brez starsev. Sel je v fruskogorski samostan Hopovo. Samostansko zivljenje ga je razocaralo. Zapustil je Hopovo in prepotoval stevilne evropske dezele, da bi se bolj izobrazil. Vseskozi je studiral, pisal in pouceval kot domaci ucitelj. V Leipzigu je tiskal svoj razsvetljenski program (Pismo Haralampiju) in avtobiografsko delo Zivljenje in dogodivscine. Leta 1806 se je preselil v Karadjordjevo Srbijo, kjer je kot minister za prosveto ustanovil Veliko solo v Beogradu. Nemirno in bogato zivljenje se mu je izteklo v Beogradu.
Literarna oblika njegovega pisanja sta basen in poucna zgodba. Zato je prevajal basni Francoza La Fontaina, Nemca Lessinga in Grka Ezopa. 
V srbski druzbi je zacetnik boja zoper verski fanatizem. V skladu z zdravim razumom je zahteval preobrazbo cerkve, napadal je versko reakcionarstvo. Spoznal je, da je bodocnost Srbov najprej v ideji verske strpnosti, kajti Srbi so razdeljeni na 3 sprte vere. Najvecja reforma je ukinitev samostanov in odpravo menistva. Njegova avtobiografija je polna protisamostanskih idej, zato so ga tudi razglasili za krivoverca. Obradovic je razvil idejo o narodni enotnosti, ne glede na versko locenost. Srbska knjizevnost je imela do tedaj pisce samo iz duhovniskih vrst. Za knjizevni jezik pa je bil cerkveni (mesanica srbskega in ruskega jezika). Ko se je zacel siriti posvetni duh, nastanejo zahteve po rabi ljudskega jezika v knjizevnosti in Obradovic je prvi, ki je mislil, da mora ljudski jezik postati knjizni in je tudi sam pisal v ljudskem jeziku. Obradovic je bil izrazit razsvetljenc, prosvetljenec, praktik, ki se je zavedal, da ljudski jezik pomeni tisto sredstvo in nacin, ki bo pomagalo k prosvetljevanju ljudstva. Sam ni pisal v najbolj cistem ljudskem jeziku, vendar ga je uveljavil namesto mrtvega cerkvenega. Hotel je biti koristen svojemu narodu, ni mu slo toliko za izvirnost, ampak zato, da ljudem zapise nekaj treznih reci in s tem pomaga k njihovemu duhovnemu in moralnemu napredku, tako je Obradovic postal zacetnik duhovnega osvobajanja srbskega naroda in njegov usmerjevalec v moderni cas.
Zivljenje in dogodivscine


HRVASKO RAZSVETLJENSTVO

TITO BREZOVACKI (?)
Tito Brezovacki je bil duhovnik, ki je bil nenehno v sporih s svojimi predstojniki. Okolje, ki ga je obdajalo, je upodabljal v svoji poeziji ter v gledaliskih delih.



PREDROMANTIKA
Glavne znacilnosti predromanticne knjizevnosti so: namesto razuma je postavljena moc custva, strasti in razpolozenja. Predromantika odkriva zivljenje v njegovi pesimisticni podobi, ne zanima jih druzba s svojimi politicnimi in socialnimi problemi, ampak notranje zivljenje posameznika, zanima jih narava in posebnosti preteklih casov, namesto dobrin civilizacije hvalijo sreco prvotnega cloveka v preprostih socialnih razmerah in pa zivljenje v naravi. Vse to je predromantike gnalo v skrajnost, ki se je pojavljala kot sentimentalizem, to je kot pretirana, marsikdaj solzava razcustvovanost v opisovanju posameznikove notranjosti ali druzinske srece, z obcudovanjem preprostega in naravnega zivljenja kmetov, pastirjev. Pravo odkritje za ta cas pomeni ljudska pesem. V tem casu pride do izdajanja stare poezije, v kateri spevih so nasli taka mracna razpolozenja, ki so ustrezala njihovemu obcutju zivljenja. Zdaj nastaja prepricanje, da poezija ne sodi na podrocje razuma, mora opajati. In te lastnosti ima balada. Ta izraz je v Angliji pomenil ljudsko pesem, ki govori o junaskem dogodku, osnovna sestavina je dialog, jezik je lirsko obarvan, obcutje grozljivo, prvo umetno balado pa je v Nemciji napisal August Brger: Lenora. Tradicijo balade sta nato v Nemciji nadaljevala Schiller in Goethe, in nadalje jo je gojila romanticna knjizevnost. V Nemciji je najvec storil za popularizacijo ljudske pesmi Herder (1744-1803). Za visek knjizevne umetnosti je razglasil elementarnost ljudskega pesnistva. Izdal je zbirko ljudskih pesmi, ki so jim kasneje dali naslov Stimmen der Vlker in Leidern in ta zbirka je bila pomembna za nastanek nemske umetne balade. V casu predromantike pa se pojavljata predvsem povest in roman, ki nista obremenjena z nobenimi strogimi pravili. Romani so custveni, prikazujejo psiholoski svet junakov in intimna dozivetja. Zelo pomemben ustvarjalec je Jean Jaques Rousseau. Njegov roman Julija ali Nova Eloiza je napisan v obliki pisem. Ta roman je pravi kult custva in strasti, vsebuje pa Rousseaueva stalisca o morali, o druzbi, pa tudi o religiji. Custveni svet junakov je tu postavljen v okvir narave. Narava je spremljevalka in podaljsek clovekovega subjektivnega sveta. Naravo je ravno Rousseau v vsem obsegu uvedel v knjizevnost, Nazaj k naravi. Med tem ko je v klasicizmu izpoved veljala za neokusno, je sedaj postala pravilo in romani so izpovedni.
Po vzoru Nove Eloize je nastalo Goethejevo delo Trpljenje mladega Wertherja - roman v pismih. Dogajanje romana je tudi subjektivno, Goethe je z njim ustvaril nov tip cloveka, ki zivi v sporu z druzbo in s samim seboj. Utehe si isce v idilicni naravi, v ljubezni, koncno jo najde v smrti. Narava s svojimi spremembami ustreza spremembam junakove usode.
Nemsko predromantiko imenujemo STURM UND DRANG (VIHARNISTVO), zato ker poudarja viharna custva in strasti genialnega posameznika. Junaki te literature se bojujejo za svobodo, upirajo se tiranstvu pa tudi druzbenemu in politicnemu redu. Viharnistvu sta v svojem prvem obdobju pripadala tudi Schiller in Goethe. Schiller je predvsem znan po svoji dramatiki (Kovarstvo in ljubezen, Razbojniki, Don Karlos, Wilhelm Tell). Schillerjeve mladostne drame so napisane v duhu viharnistva. Prepojene so z revolucionarnostjo. Njihova osrednja ideja je ideja svobode posameznika. Junaki teh dram so propadejo v boju s krivicno druzbo, v boju s tiranstvom in z moralno pokvarjenostjo. Poznejse Schillerjeve drame pa se bolj ukvarjajo z zgodovinskimi in psiholoskimi problemi. Za vse drame je znacilno, da se junaki borijo za clovecnost, za resnico, za pravico, svobodo. Schiller je imel velik vpliv na razvoj romanticne dramatike.


JOHANN WOLFGANG GOETHE (1749-1832)
Faust
Goethe se naslanja na staro ljudsko povest in ogro o Faustu. Faust je filozof, jurist (?), teolog, doktor medicine, magister, alkimist. S Faustom je Goethe izrazil izjemno vedozeljnost in razseznost svojega duha, Fausta vodi zelja po spoznanju, zaveda pa se, da je cloveski duh omejen in da ne more spoznati resnice in skrivnosti, zato se v opupu oprime magije, misli na samomor, nazadnje pa se zapise Mefistu (simbol vsega negativnega v duhovnem svetu). Faust se zaveda reativnosti tega, kar zna. Clovek do poslednje resnice ne more prodreti, Faust pa jo isce in nad tem je obupan. Bistvo Fausta je spoznati smisel zivljenja in ugotovitev, da je sreca cloveka v delu in v ustvarjalnosti.
Glej domace branje Johann Wolfgang Goethe: Faust


ROMANTIKA
Za romantiko veljajo vse bistvene znacilnosti predromantike. Je upor zoper klasicizem in razsvetljenstvo, ki sta pisatelja omejevala s strogimi pravili in ker sta temeljila na razumu, kratila domisljijo. Mejnik v razvoju iz predromantike v romantiko je francoska revolucija, ki je sprozila pretrese, prislo je do idejne in moralne preobrazbe sveta. Umetnost je zacela postajati izraz moderne duse. Romantika je preobrazba umetnosti in na osnovah romantike pociva vsa moderna literatura do danasnjega casa. Romantiki razkrivajo custveni svet, odklanjajo za vse case veljavna zivljenjska merila, zanikajo stroga pravila o obliki in vsebini knjizevnih zvrsti, zivo se zanimajo za zgodovino, za slikovitosti starih casov, za daljne dezele, okrepi pa se tudi nacionalno custvovanje, predvsem je to znacilno za romantiko slovanskih dezel. Literatura naj tudi bolj odkrito obravnava moralna in politicna vprasanja. Romantika ni vec literatura odlicnikov, to je izrazito mescanska umetnost. Literatura je namenjena sirsemu sloju in med tem, ko je v klasicisticni literaturi nastajala v nekaj jezikih, nastaja zdaj v mnogih jezikih, ker nekateri sele v tem casu izoblikujejo svoj jezik.
Romantika se ni razvijala v vseh dezelah enako, ampak je ta razvoj potekal v skladu z razmerami, vsem romantikom pa so znacilne nekatere skupne lastnosti, poteze, nazori, to pa so: v cloveski usodi vidijo romantiki nasprotje med stvarnostjo in idealom. To nasprotje se jim zdi nepremostljivo in zato to neskladnost ali prenasajo in se z njo sprijaznijo ali pa iz stvarnosti beze v svet custev in domisljije, zatekajo se v naravo, v lepse zgodovinske case, v pravljivnost, v fantastiko, v sanje, v cutno opajanje z izjemnimi pojavi. Za romantike je znacilna negotovost in razdvojenost, ker se zavedajo, da je idealni svet nedosegljiv. Zanimajo jih filozofsko religiozna vprasanja, za slovanske romantike pa je znacilno, da se ukvarjajo s socialnim in narodnostnim bojem, ter skusajo doseci boljso prihodnost, ceprav pogosto slutijo, da ciljev ne bodo dosegli. Oblikovno se oplajajo z ljudskim slovstvom, z orientalsko knjizevnostjo, pa tudi z antiko, srednjim vekom in renesanso, hkrati pa so romantiki razvili popolnoma nove svobodne oblike in zvrsti: pesniski stil je v romantiki drznejsi kot kdajkoli prej, pojavijo se bogate metafore, kajti jezik naj sega v srce. Besedni zaklad je zelo bogat, kajti jezik naj tudi vnema bralcevo fantazijo. Romantika se je razvijala v Nemciji, Angliji, Franciji, Italiji in v slovanskih dezelah Rusiji, Poljski, Ceski in tudi pri nas.


HENRICH HEINE 1797-1856)
Henrich Heine se je rodil v druzini zidovskega trgovca v Dsseldorfu. Ucil se je trgovskega poklica, nato je studiral pravo, ga dokoncal in prestopil v krscanstvo. Zivel je kot svoboden knjiizevnik in potoval v Anglijo, Italijo in na Severno morje. Kritiziral je nemske politicne in socialne razmere s stalisca liberalizma in demokraticnosti, gojil je simpatije do socializma in proletarske revolucije. Ker je bil v Nemciji osovrazen, se je preselil za stalno v Pariz. V Nemciji so prepovedali sirjenje njegovih spisov. Po letu 1848 je zivel tezko bolan, priklenjen na posteljo. Umrl je v Parizu in je tam tudi pokopan.
Heine je pisal lirske in epske pesmi ter prozo. Izdal je vec zbirk ljudskih pesmi (Pesmi, Knjiga pesmi, Nove pesmi, Romancero), med pesnitvami je najbolj znana Nemcija. Precejsnji del njegovega pesnistva pripada epsko-lirski zvrsti balad in romanc. Balade so romanticni pesniki prevzeli iz predromanticne tradicije, po vzgledu spanskih ljudskih romanc pa ustvarili se romanco. Heinejeve balade in romance so pisane na motive ljudskih bajk (Lorelei), svetega pisma, spanskih in orientalskih snovi ali novejse zgodovine. Med publicisticno prozo sodijo: Popotne slike, Francoske razmere, Romanticna sola, Potovanje po Harzu. Nekaj znacilnih Heinejevih pesmi: Na severu bor samoten (primer romanticne pesmi), Zenska (realisticna villonovska pesem), Tako je na svetu, Capinstvo (satiricni pesmi), Slezijski tkalci (revolucionarna pesem), Mizerere (pretresljiva izpovedna pesem iz zadnjega obdobja). Znacilnosti Heinejeve lirike so v tem, da se v njej ob romanticni custevnosti ze zgodaj javljajo prvine sarkazma, ironije in satire.
Pomembna je njegova revolucionarna pesem Slezijski tkalci, napisana ob delavskih nemirih 1844. Pesem govori, kako v Nemciji tkejo mrtvaski prt in vanj vtkejo trojno prekletstvo; preklinjajo boga, ker jih ni uslisal, kralja, ki ga ne gane njihova beda, najhujse prekletstvo pa je nad domovino, kjer zivi zlo, kjer zivi golazen, ki jo goji plesen in gniloba, napovedujejo upor, z revolucijo je treba spremeniti polozaj.
Lorelei
Motiv pesmi ni ljudski, ampak izvira iz romanticne tradicije. Prvo pesem o Lore Lay je napisal Clemens Brentano (1178-1842) kot vlozek v svojem romanu Godwi. Pripoveduje o nesrecno zaljubljeni lepotici, ki se vrze z visoke pecine v Ren. Heinejeva Lorelei pa govori o lepotici, ki sedi na kamnitem gorskem grebenu, si cese lase in poje zapeljivo pesem. Colnarja na Renu prevzame ob poslusanje otoznost, strmi k njej in ne vidi ceri, ki ga potegne na dno. Heinejeva pesem je v uglasbitvi F.Schillerja ponarodela. V casu nacizma so jo objavljali in predvajali kot narodno pesem. Delno vzporednico z Lorelei najdemo v Presernovi pesmi Ribic.



ANGLESKA ROMANTIKA
Angleska romantika se je pojavila skoraj istocasno z nemsko in jo predstavljajo pesniki in pripovedniki: William Wordsworth, G.N.G. Byron, P.B. Shelley, Walter Scott. Med vsemi angleskimi romantiki je Byron najpomembnejsi. Znan je po svoji epski poeziji.


GEORGE NOEL GORDON BYRON (1788-1824)
Byron se je rodil v plemiski druzini, prezivel nesrecno mladost, studiral v Harrowu in Cambridgeu, podedoval plemiski naslov in mesto v lordski zbornici. Svobodnjasko zivljenje, ponos in ostra kriticnost so ga pripeljali v spor z anglesko visoko druzbo. Leta 1815 se je porocil in se leto zatem locil. Leta 1861 je za zmeraj zapustil Anglijo, zivel v Svici in Italiji. Leta 1823 je odsel v Grcijo, da bi pomagal v bojih zoper Turke. Umrl je v Missolungih za malarijo.
Pisal je lirske pesmi (zbirka Brezdelne ure), pesnitve in drame. Ustvaril je tipicne primere romanticnih pesnitev, v katerih se prepleta lirko in epsko. Zaslovel je s pesnitvijo Romanje Childa Harolda in pisano v stancah. Znane pesnitve so: Romanje grofica Harolda, Dzaur, Korzar, Obleganje Korinta. Pri nas je najbolj znana pesnitev Parizina, ki jo je zacel prevajati ze Preseren. Vrh Byronove epike je satiricni ep Don Juan, ki pa je nedokoncan. Njegove pomembnejse drame pa so: Manfred, Marino Faliero, Kajn.
Romanje grofica Harolda
Grofica Harolda moremo imeti za Byronov drugi jaz. Pesnitev je nastala na podlagi vtisov s potovanja po Albaniji, Grciji in Bliznjem vzhodu in je pisana v stancah. Z epskimi prvinami potopisnega dnevnika se v nji mesajo mocne lirske prvine. Sledenje Byronovim stilno-vsebinskim znacilnostim in njegovi miselnosti imenujemo byronizem. Ta se je v Evropi najbolj razvil pri slovanskih narodih.



FRANCOSKA ROMANTIKA
V Franciji se je romanitka zaradi mocne klasicisticne tradicije in politicnih razmer zacela sele okrog 1820. Na  njen razvoj sta vplivali nemska in angleska romantika. Francoski romanticni pesniki so:

ALPHONSE DE LAMARTINE (1790-1869)
Pesnik Lamartine je v francosko poezijo uvedel kult custev, razpolozenj in sentimentalnih obcutij. V njegovi poeziji prevladujejo motivi samote, minljivosti, narave in ljubezni, pesniska zbirka Meditations (Premisljevanja).

VICTOR HUGO (1802-1885)
Hugojeva lirika je v romantiki le v zacetnem obdobju, nato pa je postala politicna in socialno vzgojna. Mocno romanticen pa je Hugojev kult pesnika, ki je po njegovem mnanju narodov prerok in vodnik.

ALFRED DE MUSSET (1810-1857)
Mussetova lirika pa je izraz izrazito intimnega dozivljanja, izrazanje ljubezni, strasti in spominov, elegije Noci. Pesnisko je dozorel po nesrecni ljubezni s pisateljico George Sandovo (1804-1876).
Romanticno dramatiko zastopa se romanopisec Alexandre Dumas starejsi (1802-1870).
Francosko pripovednistvo je nastajalo po Scottovem zgledu. Tako je pisal Hugo, ki je tudi pisatelj. Njegovi najbolj znani deli sta Notre-Dame de Paris (Notredamska cerkev v Parizu), drugo znano delo pa je roman Nesrecniki, to je tip romanticno socialnega romana, za katerega je znacilno, da je zmes napete zgodbe, moralnih in socialnih razmisljanj. Roman je poln moralnega patosa ob takratnih socialnih razmerah.


ITALIJANSKA ROMANTIKA
Italijanska komedija ni dosegla taksnega uspesnega razvoja kot druge romantike. Najznacilnejsi predstavnik je pesnik, dramatik in pripovednik Alessandro Manzoni (1785-1873) - roman Zarocenca, najvecji lirik pa Giacomo Leopardi.


GIACOMO LEOPARDI (1798-1837)
Giacomo Leopardi je edini evropsko pomembni pesnik italijanske romatike. Velja za najvecjega italijanskega pesnika po Petrarki. Rodil se je v plemiski druzini blizu Bolgne. Sibko zdravje si je poslabsal z neprestanim studijem. Pozneje je zivel nemirno zivljenje v mestih severne Italije, zaman iscoc zdravlje, ljubezen, sreco. Umrl je v revscini v Neaplju.
Poleg literarnokritih spisov, razprav in moralisticnih esejev je pisal predvsem lirske ode (okoli 40, zdruzenih v celot Canti). V tonu so elegicne, v motiviki deloma patrioticne, predvsem pa ljubezenske in refleksivne (teme: cloveska usoda, minljivost, vcenost, nicnost vsega). Leopardijeva miselnost je pesimisticna: clovek je neizprosno zapisan nesreci in minljivosti; sreca, ki jo isce v ljubezni, modrosti in drugod, je iluzija, ki mu lajsa usodo; resitve ni ne v religiji ne v veri v napredek in znanost; edina uteha sta ljubezen in socutje s trpecimi. Oblika pesmi je posneta po anticnih vzorih. Znane pesmi so: Neskoncnost, Vecer na dan praznika, Luni, Sam sebi, Po nevihti.
Neskoncnost
Neskoncnost je znacilna meditacija k osamljenosti nagnjenega pesnika.


RUSKA ROMATIKA
Najpomembnejsa predstavnika sta Puskin in Lermontov.

ALEKSANDER SERGEJEVIC PUSKIN (1799-1837)
Puskin se je rodil v stari plemiski druzini. Bil je delezen vzgoje v francoskem jeziku. Njegov stik z ruscino pa je bil preko sluzincadi, ko poslusa njihove pesmi in ljudske pravljice (varuska tlacanka Arina Rodiovnova) in govorico. Obiskoval je licej v Carskem selu in dobil sluzbo v zunanjem ministrstvu. Zaradi liberalnih nazorov je bil pregnan v juzno Rusijo in na Kavkaz. Nekaj casa je moral ziveti na svojem posestvu Mihajlovskoje. Leta 1826 ga je car Nikolaj I. poklical v Moskvo in ga za nekaj let podredil svoji osebni cenzuri. Nato se je preselil v Peterburg, kjer se je porocil. Plemstvo spletkari proti njemu, odpirajo mu zasebna pisma, aristokratska druzba ga sovrazi, zalijo ga in izzivajo. Izmislili so si, da ga zena vara in pisejo anonimna pisma. Puskin tega ne verjame, enega poklice na dvoboj zaradi zenine casti, je ranjen in po dveh dneh umre. Puskin je umrl kot zrtev reakcionarne spletke zoper liberalna nacela, ki jih je branil v zivljenju in knjizevnem delu. Ogorcenje potem izrazi Lermontov.
Puskinov pomen je enako velik v liriki, epskem pesnistvu, pripovednistvu in dramatiki. Bil je zagovornik naprednih idej, svobode in bratvstva med ljudmi in narodi, pristas ruskih revolucionarjev in bojevnik proti carskemu absolutizmu. Znane Puskinove pesnitve so: Ruslan in Ljudmila, Kavkaski ujetnik, Bahcisarajska fontana, Cigani, Poltava, Bronasti jezdec. Centralno Puskiovo delo pa je roman v verzih Evgenij Onjegin (junak kaze deloma byronisticne poteze). Pisal je tudi pravljice v verzih (Pravljica o carju Saltanu, Pravljica o zlatem petelincku), drame v verzih (shakespearska drama Boris Godunov, z zgodovinsko tematiko) in male drame: Skopi vitez, Mozart in Salieri, Kamniti gost, in se proza: Stotnikova hci, Pikova dama, Dubrovski, Zamorec Petra Velikega.
Nekaj znanih Puskinovih lirskih pesmi: Caadajevu (spominska pesem, posvecena znanemu ruskemu filozofu), A.P.Kernovi (ljubezenska), Prerok (znacilna romanticna pesem o pomembni vlogi pesnika), Crni sal (ljubezenska pesem), Demon (izpovedna pesem), V Sibirijo, Cevljarcek (posem z istim motivom kot Presernov Apel in Cevljarcek), Lep spomenik sem si zgradil, Zimski vecer (custvena in razpolozenjska lirika). Vsebina njegovih pesmi predstavljajo znane romanticne teme: nasprotje med idealom in stvarnostjo, hrepenenje po svobodi, visja vrednost ljubezenskega custvovanja in custva sploh, zla usoda, kult pesniskega poklica, resignacija snov pa je tudi politicna, revolucionarna, ki govore o socialnih razmerah.
Zimski vecer
Zimski vecer je ena izmed razpolozenjskih in custvenih pesmi. V njej je podoba zimskega vecera, personificira burjo, to dogajanje v naravi vzbuja v njem otozno razpolozenje, vzbuja misel na mladost, navdaja ga zalost in se zeli, da bi se varuska z njim pogovarjala, da bi mu pela pesmi, da bi v zimski vecer prislo nekaj veselja s pesmimi.
Jevgenij Onjegin
Zgodba se dogaja v plemiski druzbi v 20 letih 19. stoletja. V satiricnih barvah Puskin naslika prazno zivljenje mestnega plemstva, s simpatijo pa rise zivljenje podezelskega plemstva, ki je povezano z ljudstvom. Glavna oseba je Jevgenij Onjegin, to je plemic, ki je pod vodstvom francoskih uciteljev dobil nekaj osnovnega znanja, nauci se francoscine in uglajenega vedenja. S 16 leti je zacel zahajati v svet odraslih. Njegovo zivljenje so bile zabave, obiskovanje gledalisca, prebiranje romanov. Po 8 letih takega zivljenja se ga navelica, pretrga stike s to druzbo. Sklenil je,da bo delal kaj koristnega in se loti najprej pisanja, vendar brez uspeha, nato branja in ugotovi, da je v knjigah laz. Zaradi prevzema dediscine je moral oditi na kmete in tam hoce izvseti reeforme v prid podloznikom, s tem se zameri sosednjim grascakom. Na dezeli spozna Lenjskega in Tatjano, vendar med njima pride do prepira in ta prepir povzroci, dvoboj med njima, v katerm je Lenjski ubit. To kaze, da je bil Onjegin notranje neurejen, da na eni starni prezira to druzbo, na drugi pa se je podrejal njenemu mnenju in normam, ceprav za ceno prijatelja. Enako neurejenost kaze tudi v odnosu do Tatjane. To je podezeljska plemkinja, ki je zrasla v vaski samoti, v patriarhalnih razmerah. Nanjo je vplivalo zivljenje vasi, do tlacanov je imela zelo socuten odnos, vsrkavala je vase ljudsko pesnistvo in pa lepoto narave; brala pa je tudi stevilne francoske ljubezenske romane, ki so povelicevali svobodne odlocitve v ljubezni in pod njihovim vplivom je napisala Onjeginu pismo, v katerem mu izpove ljubezen. S tem je prekrsila pravila plemiske druzbe; Onjegin pa ji v odgovoru pove, da svojega zivljenja ne namerava omejevati na druzinski krog, da ima v zivljenju visje cilje in da ni zmozen trajnega ljubezenskega custva. Tatjana po tem globoko skrije svoja custva. Pozneje pa se srecata v prestolnici, ko je Tatjana omozena. Sedaj pa se Onjegin zaljubi vanjo, ji neprestano sledi in ji napise ljubezensko pismo, vendar pa Tatjana odgovori, da bo ostala zvesta svojemu mozu in tako vidimo, da je njen odnos so zivljenja resen, odgovoren, da je v njej tudi zavest, da se je treba odpovedati in tako Puskin s podobo Tatjane ustvaril eno najlepsih podob v literaturni nasploh. Onjegin je prvi v dolgi vrsti tako imenovanih odvecnih ljudi v ruski knjizevnosti 19. stoletja, odvecnih zato, ker z vsemi svojimi talenti v zatohlih razmerah ruskega druzbenega zivljenja niso imeli kaj poceti.


MIHAIL JURJEVIC LERMONTOV (1814-1841)
Lermontov je bil rojen v stari plemiski druzini. Studiral je v Moskvi, bil v peterburski vojaski soli in stopil v vojsko. Leta 1837 so ga zaradi pesmi, s katero je protestiral ob Puskinovi smrti, prestavili kazensko na Kavkaz. Leta 1838 se je smel vrniti v Peterburg, vendar so ga zaradi dvoboja spet poslai na Kavkaz. Tu je leta 1841 padel v dvoboju.
Kot Puskin je tudi Lermontov pisal lirske pesmi, pesnitve in drame. V liriki je nadaljeval Puskinovo smer, vendar s spremembami v obliki in vsebini. Manj je custvene in razpolozenjske lirike, vec pa miselnih sestavin. Lermontov izpoveduje misli in custva osamljenega posameznika, ki zivi v sporu z usodo in s stvarnostjo, zaman hrepeni po svobodi in sreci, se ponosen zaveda custev, strasti in nagnjenj, ki jih skriva v svoji notranjosti. Je ogorcen kritik stvarnosti, zacetnik napadalne in uporne smeri v ruski literaturi, a tudi nezen lirik ljubezni in mladosti. Znane pesmi Lermontova so: Osamljenost, Berac, Pesnikova smrt (protestna pesem ob Puskinovi smrti), Ta dolgcas, ta zalost, Sen, Prerok, Sam samoten stopil sem na cesto, Jadro). Spesnil je pomembni pesnitvi Demon in Mciri, ki se obe dogajata v slikovitem kavkaskem okolju. Lotil pa se je tudi romana (Junak nasega casa). Znana drama pa je Maskarada. 
Jadro
V pesmi je izpostavljen obcutek izgubljenosti, osamljenosti. Podoba cloveka, ki je na morju, dalec od doma, jadro se lesketa samotno v morskih sirjavah in si zeli viharja. Pesem izraza pesnikovo osamljenost, je romanticna pesem, podoba hrepenenja. Zelja jadra na morju je kot zelja osamljenega pesnika, ki si v svojem casu zeli, da bi lahko opravljal neka velika dejanja, ne pa zdel v dusecih razmerah.
Junak nasega casa
Je roman, ki sestoji iz 5 povesti; v celoto pa jih povezuje glavna oseba Pecorin. Dogajanje se godi na Kavkazu, v casu nepretrganih borb z domacimi, ko je na vsakem koraku pretila smrtna nevarnost. To je bilo primerno prizorisce za nemirnega junaka romana. Pecorin je castnik plemiskega rodu, clovek, ki si ga zaradi prestopka premestili na Kavkaz. Njegovi pogovori in njegov dnevnik kazejo, da je Pecorin v mladosti dozivljal enako usodo kot Onjegin, vendar je trpel se huje. Razodevajo nam, da je bil to energicen in razumen clovek, ki pa ni nasel smotrnega dela. Tudi vojasko zivljenje ga je zacelo dolgocasiti in Pecorin se je zacel pogrezati v svet notranjih dozivetij in je prav bolezensko analiziral svoja custva. To je osamljen, ponosen, mracen junak, ki je nastal v tisti dobi, ki je dusila vsako zdravo druzbeno dejavnost. Pecorin je torej izrazit individualist, ki mu je le do lastne osebe. Trpi pa zaradi osamljenosti. Na trplenje drugih gleda Pecorin s prezirljivo ravnodusnostjo. Jezik v tem romanu je realisticen, tako v govoru razlicnih oseb, kot tudi v opisih kavkaske prirode. V romanu je prikazana poleg Pecorina se vrsta odeb, ki so nasprotje tega junaka, tako Maksim Maksimovic, nacelnik. To je posten in hraber castnik, sicer pa preprost in malo izobrazen, clovek povprecnih sposobnosti in izobrazbe. Podoba njegove notranjosti je prikazana kot samo navidezno trpljenje in igrano razocaranje nad zivljenjem se bolj poudarja globino pecorinovih zivljenskih dozivljanj. Zenske osebe, ki tu nastopajo ponosna plemkinja Meri, lepa cerkeska knezna Bela in pecorinova edina resnicna ljubezen Vera. (?) Oznacene so v kratkih potezah, v katerih Lermontov predvsem poudarja njihovo lepoto. Pecorin nam v odnosu do ljubezni kaze, kako ga niti ljubezen ne more trajno osreciti.



SLOVENSKA ROMANTIKA
Pri nas oznacujemo ta cas od 1809 (izid Kopitarjeve slovnice, francoska zasedba Ilirskih provinc) pa do leta 1848 (marcna revolucija). Leta 1809 je prisel vecji del Slovenije pod Francijo in ta cas je premaknil nase razmere, ki jih potem ni mogel zbrisati pritisk avstroogrske reakcije, ki je trajal do 1848. Avstrijci so morali po vrnitvi marsikaj upostevati: okrepila se je zavest nacionalne skupnosti, zacel se je upor proti nemski prevladi, vecje je bilo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo. V tem casu je oblast zacela dajati vec pravic slovenscini. V francoski Iliriji je bilo vec slovenskega pouka in zato je bilo treba poskrbeti za slovenske knjige (Vodnik). Na slovensko besedo pa so morali misliti tudi tam na slovenskem ozemlju, ki je ostal pod Avstrijo (?) . Avstrijci so leta 1812 volili ustanovitev stolice za slovenski jezik v Gradcu in tam je predaval Vodnikov ucenec Janez Primic. Ljubljana pa je dobila taka predavanja leta 1817, predavatelj je bil Franc Metelko.
Nasa romantika je bila svetovljansko usmerjena in slovenske prispevke so tiskali tudi nemski listi, posebno pomembna je bila literarna priloga ljubljanskega tednika Illyrisches Blatt - Ilirski list. Slovenskemu jeziku so posvecali vedno vec skrbi. Za zgled je bila najprej Vodnikova slovnica, novo vzpodbudo pa je dajala Kopitarjeva slovnica. Z njo je Kopitar razodel ljubezen do slovenskega jezika in povzdignil slavo slovenskega jezika. Kopitar pa je podpiral nazadnjaske kroge, ki so imeli svoj pogled na potrebe nasega kulturnega zivljenja, ti krogi so namrec videli pomen dela v verski ni moralni vzgoji in gospodarskem izobrazevanju ljudstva in so zato zagovarjali utilitarno (utile - koristen) pisanje, ki sluzi cilju. Druga skupina slovenskih izobrazencev pa se je trudila, da bi ustvarila Slovencem pravo umetnisko literaturo po evropskih zgledih. Ta literatura naj bi pridobila tudi izobrazence za slovenscino in slovenskost. Ta skupina se je odlikovala po svojem demokraticnem in svobodoljubnem duhu.
Za slovenske gospodarske razmere pred letom 1848 je znacilna zaostalost, za druzbene razmere pa nastajanje domace burzoazije. Delavski razred je bil tedaj se malostevilen in brez razredne zavesi. Polozaj slovenskega kmeckega ljudstva pa je bil zelo slab. Druzbene sile na Slovenskem so bile porazdeljene v napredni in reakcionarni tabor. Tretjo skupino pa so predstavljali se Ilirci, ki so se navdusevali za kultirno in politicno spojitev vseh juznih Slovanov, v cemer so videli resitev pred nemskim pritiskom. Tudi panslavizem (zdruzitev vseh narodov pod vodstvom Rusije) se je razsiril med delom slovenske burzoazije. Napredni tabor na Slovenskem pa je videl resitev v zlomu absolutizma. Hoteli so politicno osamosvojitev vsega slovenskega ljudstva, s tem pa njegov napredek in ureditev socialnega polozaja. Konservativne kroge imenujemo tudi starejsa romanticna generacija.
Za starejso slovensko romantiko je znacilno, da kaze mocan nemski vpliv in se ukvarja predvsem z jezikoslovjem in pa z ljudsko starino. Velik odmev pri nas so imele Herderjeve misli o Slovanih, ki so po Herderju omikano ljudstvo, vendar zatirano. Tudi Nemec Friedrich Schlegel (1772-1829) je govoril o pravicah narodov do lastne literature. Nemci so torej kazali zanimanje za Slovane in vrsta casopisov je takrat obravnavala slovanska jezikoslovna, kulturna in zgodovinska vprasanja. Tako se je pozivil studij narodnih jezikov, delo za slovnico ter besednjak. Ta prizadevanja pa so pomagala tudi ze pri narodnem zedinjenju. Dokler so se slovenski romantiki ukvarjali samo z jezikoslovjem in ljudskim izrocilom, so drugod gledali na ta prizadevanja z naklonjenostjo. Ko pa je mlajsa romanticna generacija zahtevala vec pravic za slovenscino v solah in uradih, ter tako tudi posredno narodno osamosvojitev, pa je naletela na odpor.


JERNEJ KOPITAR (1780-1844)
Rodil se je v Repnjah pod Smarno goro premoznemu kmetu. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Postal je domaci ucitelj v Zoisovi hisi, nato njegov tajnik in knjiznicar; pri njem se je jezikovno zelo izpopolnil. Leta 1808 je odsel na Dunaj studirat pravo, njegovo zanimanje pa je veljalo predvsem jezikoslovju. Kmalu se je zaposlil kot knjiznicar (skriptor) v dvorski knjiznici, imenovali so ga za cenzorja slovanskih in novogrskih knjig. Dosegel je cast dvornega svetnika in umrl na Dunaju.
Pridobil si je velik znanstveni ugled. Zivljenje v domovini pa je zasledoval predvsem preko dopisovanja z Zoisom, sam pa je vanj posegel v crkarski pravdi in kot cenzor Kranjske cbelice, pri cemer pa je bil Kopitar krivicen. Po politicnem prepricanju je bil avstroslavist; naso prihodnost je videl v okviru Avstrije. Sanjal je o tem, da bo katoliska Avstrija postala sredisce slovanske znanosti. Ideal mu je bila nemska znanost in klasicna Goethejeva umirjenost, ne pa romanticno zanesenjastvo.
Leta 1809 je izsla njegova slovnica (nemska) Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Krnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroskem in Stajerskem). To je prvi znanstveni opis slovenskega jezika. Uveljavil je nacelo s slovnico in predgovorom, da mora slovnicar biti samo zapisovalec pravil, ki jih ugotovi v jezikovnem razvoju, ne pa zakonodajalec. Kopitar je potrdil jezikovno izrocilo protestantov, dopolnjeno z gorenjskimi oblikami, razodel pa je tudi prizadevanje za zedinjevanje Slovencev, saj Kopitar govori o Slovencih, ne samo o Kranjcih. Slovnica ima uvod, v katerem Kopitar ugotavlja, da je treba jezik ocistiti v besediscu in slogu. Pravi, da slovensko izobrazenstvo sicer govori slovensko, misli pa po nemsko. Jezika bi se morali uciti od ljudstva, ces da je mestna govorica popacena z nemscino. Govori tudi o potrebi po stolici za slovenski jezik, o tem, da je potreben slovar, razmislja pa tudi o novem crkopisju in si zeli novega Cirila za nas, ki bi izumil drugacen crkopis.
Kopitar je imel vec somisljenikov in je pri svojih ucencih pozdravil slovnicna dela, ki pa so se opirala na narecja, s tem pa je bilo zaustavljeno prizadevanje za jezikovno enotnost. Kopitar je bil velik jezikoslovec, toda ocenjeval je tudi literaturo, tu pa je imel zgresene nazore. V poeziji je postavljal za zgled ljudsko pesem (predvsem srbsko) in na jezikoslovje je gledal kot konservativci s svojimi nazori. Z navdusenjem je govoril in pisal o razsirjenosti in stevilu Slovanov in o najlepsem slovenskem jeziku. Iz takega navdusenja je nastala njegova panonska teorija, ki je bila znanstveno zavrnjena. Ilirsko misel, da bi opustil svoj literaeni jezik, je zavrgel.
Po slovnici pa je Kopitar izdal se knjigo Glagolita Clozianus, v kateri je objavil med drugim tudi Brizinske spomenike in ravno ob tem in ob glagolskem rokopisu je razvil svojo panonsko teorijo. Kopitar je vzgojil vec pomembnih slovnicarjev.

FRANC METELKO (1789-1860)
Franc Metelko se je rodil v Skocjanu pri Mokronogu. Leta 1817 je dobil stolico za slovenscino na ljubljanskem liceju in bil gimnazijski profesor. Njegova predavanja so poslusali poleg bogoslovcev tudi izobrazenci tiste dobe, ker je govoril tudi o metriki in s tem vzpodbujal k pesniskemu delu. Najbolj je znan po nemsko pisani slovnici Lehrgebude der slowenischen Sprache im Knigreich Illyrien und in den benachbarten Provinzen iz 1825. V njej je natisnil tudi Brizinske spomenike, knjizni jezik pa je skusal nasloniti na ljudsko govorico v pisavi in izgovoru. Naslonil se je na dolenjscino. Precej je razsiril rabo polglasnika, s tem pa je povzrocil tezave tisim, ki tega znaka niso poznali. Po Kopitarjevi ideji je ustvaril crkopis, ki je bil mesanica latinice, cirilice in drugih znamenj. Ta crkopis, metelcica, je dobil ironicno poimenovanje zabica ali krevljica. Slovnica je dobila drugo izdajo 1830, takrat pa se je vnel crkarski boj in metelcica je bila 1833 uradno prepovedana.


PETER DAJNKO (1787-1873)
Peter Dajnko se je rodil pri Radgoni v kmecki druzini. Eno leto pred Metelkom, 1824, je prisel v svoji slovnici na dan z novo abecedo, ki je bila tudi mesanica razlicnih znamenj, namesto knjiznega jezika pa je uvajal vzhodno stajerscino. Pridobil je nekatere somisljenike, da so tiskali v dajnscici. Da je bila dajnscica prepovedana leta 1837, je pripomogel Anton Murko iz Slovenskih goric, ki je tudi izdal slovnico 1832, v kateri je zavrnil obe reformi, obdrzal bohoricico, uposteval osrednji knjizni jezik, priporocal pa nekatere stajerske oblike.


KRANJSKA CBELICA



MATIJA COP (1797-1835)
Matija Cop se je rodil v Zirovnici v kmecki druzini. Solal se je v Ljubljani, deloma tudi na Dunaju. Nato je bil leto dni v ljubljanskem bogoslovju, vendar ga je zapustil in postal gimnazijski profesor na Reki. Isti poklic je od 1822 do 1827 opravljal v Lvovu na Poljskem, kjer je honorarno predaval tudi na univerzi. Vrnil se je v Ljubljano in najprej ucil v gimnaziji in postal bibliotekar v licejski knjiznici. Leta 1835 je utonil med kopanjem v Savi blizu Tomacevega.
Bil je izrazit znanstvenik, vendar bolj pasiven kot primeren za javno delovanje s pisanjem. V javnih nastopih je bil previden in preudarjen. Tudi kot cenzor Kranjske cbelice je ravnal previdno, da ne bi izzval nasprotnikov. V odlocilnih trenutkih pa je vendar pokazal odlocnost. Njegova izobrazba je bila izredna, saj je znal okoli 19 jezikov, imel je pregled nad precejsnjim delom sodobne estetike, literarne torije, predvsem pa anticne, sredjeveske, renesancne, predromanticne in romanticne knjizevnosti. Ker je bil nenehno zakopan v studij, je malo objavil. Zelo pomembna pa so njegova pisma in osebni stiki, z obojim je mocno vplival na sodobnike, zlasti na Preserna. Javno, odlocno je posegel v kulturno dogajanje 1833 v zvezi s crkarsko pravdo. Njegov spis Slowenischer ABC-Krieg (Slovenska abecedna vojna) v dveh nadaljevanjih, ki ju je objavil v listu Illyrisches Blatt, je preprecil nepotrebno crkarsko reformo in hkrati uveljavil sodoben pogled na razvoj knjizevnosti, katere osrednja oseba je bil Preseren. Pomemben je tudi njegov bibliografski pregled slovenske literature, ki ga je prispeval za Safarikovo zgodovino juznoslovanskih literatur (izsel sele 1864). Cop je bil tudi velik zascitnik in zagovornik Kranjske cbelice. Bil je prvi slovenski literarni kritik, literarni teoretik in zgodovinar v pravem pomenu besede, ceprav je kritiko zasnoval ze Zois v svojih pismih. S svojimi slovstvenimi nazori je mocno vplival na Presernov pesniski razvoj. S svojimi posegi v crkarko pravdo je obenem s Presernom zavrnil Kopitarjevo kulturnopoliticno misel in slovensko literaturo utemeljil kot litaraturo, presegajoco utilitarne spone.
Pismo Jerneju Kopitaru (16. maja 1830)
Pismo je Cop poslal Kopitarju na Dunaj, z njim je bil do 1833 v spostljivih stikih. Pisal ga je neposredno po izidu prvega zvezka Kranjske cbelice, ki jo je hotel Kopitarju priporociti in ga kot pomembno avtoriteto pridobiti za nadaljni nacrt. To mu ni uspelo, saj je Kopitar kot cenzor tretje stevilke potegnil z nasprotniki Cbelice in zavrl izid cetrte stevilke za eno leto. Temeljno nasprotje med Copom in Kopitarjem pa je razvidno ze iz tega pisma. Cop skusa Kopitarja prepricati, da je leposlovni casopis potreben predvsem izobrazencem, ker bo le na ta nacin mogoce kultivirati slovenski jezik. Kopitar pa je imel drugacen, se razsvetljenski nacrt: literatura naj sluzi predvsem kmetom.
Nova pisarija
To je pesnitev v tercinah v obliki dialoga med ucencem in pisarjem. Pisar govori ucencu kako naj pise in kaj naj pise. Na Kranjskem ze vsi pisejo, ucenec se hoce vriniti v to skupino in prosi pisarja, naj ga nauci, kako in kaj misli o vsebini, o slogu, sprasuje ga za nasvete glede pisanja domace poezije. Ce ucenec zeli postati pisec, se mora nauciti zlati uk, boji naj se tujih besed, proza naj bo brez lepote, poje naj brez navdiha in bo pesem vsem draga. Ce hoce biti klasik, naj poje v kmeckem jeziku; ce pise v rovtarskem jeziku, bo za Slovence cudezni pevec, ce hoce spoznati lepote slovenscine, mu priporoca, naj gre v rovte. Pesnistvo se pisarju zdi enostavno. V tej satiricni pesnitvi se ucenec v bistvu norcuje iz pisarja in njegovih nazorov. 



FRANCE PRESEREN (1800-1849)
Preseren se je rodil 3. decembra 1800 v premozni kmecki druzini. Njegov rod je stel ze pred njim vec izobrazeencev, zlasti duhovnikov. Ljudsko solo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v Ljubljani. Leta 1820 se je proti materini volji odrekel duhovniskemu poklicu in odsel studirat pravo na Dunaj. Tu je zivel od podpore duhovniskih stricev in od stipendije. Bil je domaci ucitelj. V pocitnicah je obiskoval Ljubljano, kjer se je 1824 zaljubil v Dolencevo Zaliko (Povodni moz). Leta 1828 je studij koncal in postal pripravnik pri odvetniku Baumgartenu, pozneje pri Crobathu. Leta 1832 je opravil sodni in odvetniski poklic, vendar ne z najboljsim uspehom. Leta 1833 je vzljubil Primicevo Julijo, hcer iz premozne ljubljanske trgovske druzine. Nato ga je doletelo vec zivljenjskih udarcev: njegova ljubezen do Julije je bila zavrnjena, leta 1835 je umrl priajtelj Cop. Leta 1837 je spoznal mladoletno Ano Jelovsek, s katero je imel troje otrok. Povezal se je s Poljakom Emilom Korytkom in mu pomagal pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi. Po Korytkovi smrti (1839) se je druzil s starim prijateljem Andrejem Smoletom. Tik pred Smoletovo smrtjo (1840) sta izdala Vodnikove pesmi in Linhartovega Maticka. Po letu 1840 je zivel osamljeno. Do 1846 je petkrat prosil za samostojno odvetnisko mesto, vendar ga ni dobil. Leta 1846 je dobil advokaturo v Kranju. Tu je zivel s sestro Katro. Bil je izcrpan in bolan, umrl je 8. februarja 1849 za vodenico. Glavne znacilnosti Presernove osebnosti so bile: segavost, bistrost in duhovitost pa tudi zivljenjska neodlocnost, svobodomiselnost in svobodoljubnost.
Pesnikovati je zacel kot student na Dunaju. Prvo pesem Dekletam je objavil v listu Illyrisches Blatt leta 1827. Od 1830 do 1834 je objavljal predvsem v Krajnski Cbelici, poleg tega pa tudi v Ilirskem listu, kjer je izdal v prilogi Gazele in Sonetni venec. Samostojno je izdal 1836 Krst pri Savici, po 1843 sodeloval pri Bleiweisovih Novicah. Leta 1846 so izsle njegove Poezije.
V Presernovem pesniskem razvoju locimo 3 obdobij (mladostno, zrelo in pozno).
- mladostno obdobje: od 1824 do 1830, v katerem se ni romantik v pravem pomenu besede, saj so v pesmih se vplivi razsvetljenske anakreontike in baladne preedromantike. Iz tega obdobja se je ohranilo samo nekaj pesmi, najvec jih je objavil v Krajnski Cbelici po letu 1830, vecinoma so lirske pesmi. Prevedel je Brgerjevo Lenoro. Priljubljena ideja v tej mladostni poeziji je ideja kazni za prevzetno in izbircno deklico (Povodni moz, Dekletam, Zvezdogledam, Zarjovena dvicica, romanci Hcere svet in Ucenec).
- zrelo obdobje pesnikega razvoja: od 1830 do 1840, kjer postane izrazit romantik, spozna renesanso in njene predstavnike, zlasti pa nove zivljenjske, miselne in estetske izkusnje. Ta prehod v romantiko se kaze v romanticnem pojmovanju ljubezni, usodo posameznika poveze z usodo naroda, njegove zgodovine in prihodnosti, posebno vlogo pripise pesniku, njegovemu pomenu za narod, pesniske oblike uporablja v njihovi klasicni, natancno doloceni podobi. To so pesmi: Slovo od mladosti, Sonetje nesrece, Glosa, Nova pisarija, Zabavljivi sonetje, Gazele, Sonetni venec, Turjaska Rozamunda, Krst pri Savici, V spomin Matija Copa.
- zrelo obdobje pesniskega ustvarjanja: po letu 1836, nadaljuje osnovne motive in idejne crte prejsnih let. Stevilo ustvarjenih del je precej manjse, kar kaze na pojemanje navdiha. V ospredje stopijo balade in romance. Balade in romance: Prekop, Zdravilo ljubezni, Ribic in Zenska zvestoba, med lirskimi pa Kam?, Prosto srce in Pevcu.
- pozno obdobje: po letu 1840. Vpliv ljudske pesmi (Pod oknom). Romanticna ljubezen se pomakne v ozadje, pojavlja se zopet ideja o kaznovani, prevzetni deklici. Znacilno za to obdobje je zivljenjsko razocaranje, nasprotje med idealom in stvarnostjo, ideja o vzvisenosti pesniskega poklica. Novost je konkreten narodno-politicni program. To se kaze v pesmih: Nezakonska mati, V spomin Andreja Smoleta, V spomin Andreja Copa, V spomin Valentina Vodnika, balada Neiztrohnjeno srce, parabola Orglar, Zdravljica in priloznostne pesmi.
Preseren je jemal iz evropske kulture pomembne spodbude in jih izvirno preoblikoval: anticno in zlasti rimsko pesnistvo, renesansa, predromantika in romantika. Iz renesanse so mu bili pri srcu Dante, Petrarka, Ariosto, Tasso, od predromantikov je cenil Brgerja, Schillerja in Goetheja. V svojih pesmih je zdruzeval rimsko antiko z romanticno pojmovano renesanso in romantiko. Stopil je v tesen stik z ljudskim pesnistvom: predelal je Lepo Vido, Roslin in Verjanko. Tudi druge tekste je spreminjal, kasneje pa je zacel ceniti prvotno obliko ljudskih pesmi. Pesniske oblike, ki jih je uporabljal: soneti, gazele, balade, romance, elegije, prilike.



Dekletam
Dekletam je prva Presernova objavljena pesem v prilogi Ilirskega lista 1827, hkrati v slovenscini in nemscini. Njegovo pisanje v nemscini je bilo enakovredno in znjim okazal tudi nemsko govorecemu obcinstvu, da zna pesniti tudi v nemscini. Pesem sodi v tip anakreonticne lahkotne ljubezenske poezije, takih je Preseren do 1830 napisal se nekaj (Laznjivi praktikarji, Zarjovena dvicica). Gre za idejo kaznovane zenske prevzetnosti, s katero nagovarja dekleta, naj ne odo izbircna pri izbiri moza, da ne bo prepozno.
Pesem ima tudi biografsko ozadje: zavrnjena ljubezen s strani gostilnicarjeve hcerke Zalike Dolenceve. Na to namiguje pridevnik zala. Osrednje metafore so roze (ki cvete le pomladi), rosa (ki blesti le zjutraj), mana (po izrocilu svetege pisma je kot hrana Izraelcem v Sinajski puscavi padala iz neba in je izginila, ce ni bila pobrana pred soncnih vzhodom). Prav tako je minljiva mladost deklet.


Slovo od mladosti
Elegijo Slovo od mladosti je Preseren napisal na prehodu v zrelo obdobje, ko se je ze zavedal svojega pesniskega poslanstva. V pesniku dozore spoznanja o izkoriscevalski druzbi, ki ji je poglavitno lov za dobickom, izkoriscanje cloveka po cloveku v najbolj surovih oblikah. Pesnik odkriva da nihce, kdor je nizjega razreda v zivljenju ne more uspeti, denar je tisto, kar cloveku daje ime, da clovek toliko velja, kolikor placa; tudi ljubezen je stvar spekulacije. Bridka mladost, v kateri so bile samo sanje, se odmika, pesniku pa ostaja nanjo le spomin in tozba. Z elegijo Slovo od mladosti je Preseren izpovedal ne samo svoja lastna spoznanja, ampak je v nji zajel tudi misli in custva napredne slovenske mladine. Kljub temu se mu tozi po mladosti, saj je v njej hitro pozabil na razocaranja ter spet upal in veroval v lepse zivljenje.
Usoda mu je namenjena ze v zibeli. Samo denar je tisto, kar cloveku daje ime, tisti, ki goljufajo in lazejo zivijo dobro. Mladost hitro pozabi brodkosti in v starejsih letih spoznamo, da je prizadevanje nesmiselno pocetje, berzupno pocetje kot polnjenje sodov brez dna. Verz je italijanski enajsterec.

SONETJE NESRECE
V iskanju druzinske in zivljenske srece je Preseren vseskozi dozivljal razocaranja. Nesteta bridka dozivetja in spoznanja so v pesniku zasejala obup, da zase ni vec videl resitve. Trnova pot slovenskega izobrazenca, ki se je globoko zavedal svojega poslanstva, je v takih razmerah in tragicnem razpolozenju porodila Sonete nesrece. Otozna misel na srecno domaco vas, spoznanje zivljenskih tezav, strto zivljenje, prekletstvo usode, klic po smrti, otopelost so jedek obracun hude zivljenske poti, izhod je samo smrt. Resitev za pesnika je bila samo ena neobcutljivost. Nastali so najverjetneje v drugi polovici leta 1832. Sprva jih je bilo 7, a je Preseren prvega Pov'do let starih cudne izrocila crtal. Ostali nimajo posamecnih naslovov.
1. O Vrba, srecna, draga vas domaca
Prijazno nagovarja Vrbo, v svet ga je speljala zelja po znanju. Zeli si, da bi dobil dekle, bil srecen. Za svojo nesreco krivi svojo ukazeljnost. Ko je prisel v svet in ni bil srecen, je bil preprican, da bi bil srecen, ce bi ostal doma. Varoval pa bi ga sveti Marko. Vir zivljenske nesrece je zanj izguba druzinske srece na vasi, je obupa in nemocen. To je sonet domotozja.
2. Popotnik pride v Afrike puscavo
V sonetu pokaze svoje prebujanje, ko spozna nicevost vsega tistega, za kar si prizadeva prej (ukazeljnost). Spozna, da pociva med strupenimi kacami in zvermi. Spozna, da je zablodil do globokega zivljenskega brezna, kjer ne vodi nobena resna pot. Do zivljenja cuti stud, obhajajo ga stiske in nadloge. So stvari, ki jih ne bo mogel premagati.
3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski tresne
Pesnik se primerja s hrastom, ki je izkoreninjen. Zimski vihar ga je trescil ob tla. Ko pride pomlad, hrast spet nekoliko ozeleni, mladik je malo, usode bo kmalu konec. Ta vihar je doletel njega v zivljenju; vihar zavesti, da ga je sovrazna sreca trescila ob tla. V zivljenju ubere napacno pot in njegova usoda odslej bo le se zivotarjenje in pocasna smrt.
4. Komur je srece dar bila klofuta
Pri sreci pride v zamero, dobil je klofuto. Zeli si je, vendar mu sreca ni dana. Kjerkoli je bil, je hodil po trnovi poti. Ce bi imel 100 rok, kot velikani Giganti, sinovi zemlje, ne spravi skupaj denarja, potrebnega za zivljenje. (Pluton - gr. bog bogastva). Kljub naporom ni nikdar dosegel materialne srece ali miru. Na grobu ga bo pricakala edina prijateljica - smrt. To je sonet smrti.
5. Zivljenje jeca, cas v nji rabelj hudi
Zivljenje je jeca, v kateri je cas rabelj. Zivljenje zadaja vsak dan novo trpljenje in nove muke. Njegova edina prijatelja sta obup in trpljenje. Ob strani mu stoji tudi kesanje, zato klice smrt. Nagovarja jo prijazna smrt, kluc, vrata in srecna cesta - cloveka popelje iz sveta trpljenja. Je srecna cesta, kjer ne bo preganjalcev in njihovih krivic. Smrt je edina odresiteljica, vodnica iz zivljenja jece.
6. Cez tebe vec ne bo, sovrazna sreca
Preseren se vda v zivljenje, kakrsno je. Govori o tem, kako da ne bo vec tozil nad sovrazno sreco, navadil se je trpljenja v zivljenju. Koza je podplat, ki je ne more nihce raniti, srce ima kamnito, nima strahu, ne upanja, ostal bo neobcutljiv. Ukloni se zivljenjski resnicnosti. Zivljenjski viharji mu preoblikujejo telo in duha. Ravnodusen je za vse, kar mu usoda prinasa, udarce ali naklonjenost. To je sonet vdanosti.

SONETNI VENEC
Mocna osebna dozivetja, med temi zlasti ljubezen do Primiceve Julije, razmere, v katerih se je razvijala slovenska kultura in v katerih je zivelo slovensko ljudstvo, posebno pa se zmaga v crkarskem boju so vzpodbudile Preserna, da je ustvaril eno najlepsih slovenskih pesnitev Sonetni venec, ki je izsel 22. februarja 1834. V njej je izpovedal tri mocne sestavine svoje dusevnosti, ki so ga tedaj vznemirjale: spoznanje o svojem pesniskem poslanstvu, hrepenenje po srecni ljubezni ter vroca revolucionarna ljubezen do domovine. Sonetni venec je posvetil Primicovi Juliji; to je izrecno povedal v Magistralu, katerega zacetne crke povedo njeno ime. Izid pesnitve je cenzura sicer dovolila, ker akrostiha menda ni opazila, vendar pa se je ljubljanska druzba nad izjavami v pesnitvi mocno pohujsevala. S pesnitvijo se je pesnik zameril Julijini materi, nerodno pa je bilo tudi Juliji, ki jo je opeval z imenom ter za tedanje razmere nenavadno. Motivi za te pesmi so se mu porajali sproti, iz drobnih dogodkov v zvezi z Julijo.
Obliko je pesnik razlozil v prvem sonetu. Sonetni venec je sestavljen iz 14 sonetov in 15. ki je Magistrale. Magistrale je mojstrski sonet, po nastanku na prvem mestu, po mestu pa zadnji, zakljucni sonet. Vence je zgrajen tako, da iz Magistrale izvirajo ostali soneti, Magistrale je trikrat peta pesem. Prvi verz 1. soneta je hkrati tudi zadnji verz 14. soneta in 1. verz Magistrala. Zadnji verz 1. soneta je tudi 1. verz 2. soneta in 2. Magistrala.
V sonetnem vencu je Preseren povezal svojo ljubezen do Julije z vroco ljubeznijo do domovine. Sredisce in vrhunec pesnitve so 7., 8. in 9. sonet. Presernov sonetni venec je mejnik v slovenski knjizevnosti ter pomeni konec nase koristnostne knjizevnosti. Miselno jedro pesnitve pa je takole: Julijina ljubezenska naklonjenost bi odresila pesnika in njegov navdih, on bi ustvaril veliko poezijo, ta ba bi odresila iz kulturne teme slovenski jezik.. S Sonetnim vencem je je Preseren svojim sodobnikom dokoncno povedal, kako visoke vrednote so zanj ljubezen, domovina in poezija. Poleg tega je dokazal, kaksne izrazne moznosti ima slovenski jezik in kako zapletene in zahtevne oblike je mogoce uveljaviti tudi v slovenski literaturi. Soneti so zdruzeni ne le po oblikovni, pac pa tudi po vsebinski plati v pravi venec.
1. Poet tvoj nov Slovencem venec vije
V tem sonetu razlozi formo Pevec je enak vencu poezije. Magistrale je domacija vseh drugih sonetov v vencu. Ljubezen je izvir zivljenjske zavesti. Ljubezen ga stalno spremlja, spojila se je z njegovim zivljenjem. Je zacetek sonetov, ki so posveceni ljubezni do Julije. Iz venca se bo glasil vecen spomin na njegove bolecine, pa tudi njen slavospev - Julija naj bo njegova zivljenjska soustvarjalka.
2. Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
Ko bo ze mrtev, bo Sonetni venec razglasal njegove bolecine in hvalo njej. Takrat prevzetna dekleta ne bodo vec neusmiljena, zvesta ljubezen jih bo ranila. Misli se sirijo v narodnostno-politicno smer. Za Slovence bodo prisli drugacni casi, casi svetlobe in tudi poezija bo bolj sloveca od tedanje poezije. Misli, da taka poezija ne more biti pozabljena. To je erotice, ljubezenski, domoljuben sonet.
3. Iz srca svoja so kali pognale
Sonet je izrazito ljubezenski. Rad poje pesmi Juliji. Zakaj ji je moral na nenavaden nacin razodeti ljubezen? Sklicuje se na enakost zivljenja in ljubezenske usode italijanskega pesnika Torquata Tassa. V svoji usodi se enaci z njim. S pesmimi izpoveduje ljubezen prav tako tudi Preseren. Julija ne vzbuja upanja. Njegovo trpkost in trpljenje izrazajo mokrocvetece rozce poezije orosene s solzami, v tej poeziji ni upanja.
4. Mokrocvetece rozce poezije
Opravicuje ta otozni znacaj sonetov, ki so (?). Izpoveduje to, kar je v njegovem srcu. Kaze mrzlicno iskanje dekleta, hrepenenje je neukrotljivo, povsod jo isce, imenuje jo sonce, hodi v gledalisce, na sprehode, na plesisca; velikokrat gre po mestu, da bi jo videl. V samoti se mu lijejo solze; te pesmi niso iz krajev, kjer sije sonce. Preseren ugotovi, da je vsezaman, da so soneti zrasli v zalosti, v samoti brez sonca.
5. Iz krajev niso, ki v njih sonce sije
Preseren pove, kaj bi se zgodilo, ce bi bila ljubezen uslisana. Zamisli si sreco, kako bi Julija pomirila viharje v njegovi dusi, ce bi ga uslisala, kako bi postala soustvarjalka, pozabi na bolecine, poeezija bi bila sladka in srecna. Na koncu se zrdzne, kajti njegove pesmi niso nastale v srecnem ozracju.
6. Cel cas so blagic sapic pogresvale
Juliji ocita prevzetnost in tudi njen vnemar za domaci jezik, morebitno zanicevanje slovenske poezije. V strahu, da bi ona in druge Slovenke, ki so govorile po nemsko, zanicevale naso poezijo pove resnico o potujcenosti slovenskega mescanstva. Slovenci castijo samo tujo poezijo in ne cenijo domace.
7. Obdajale so utrjene jih skale
Orfej s pesmijo doseze, da divja ljudstva naredi kulturna. Surovost ljudi premaga s svojo pesmijo. Preseren si zeli, da bi bila nebesa naklonjena Slovencem, da bi dobili svojega Orfeja, zeli pevca, ki bi prebudil ljudstvo, narodno zavest in zanetil skrb za domaco dezelo. Zeli zediniti Slovence v svobodi, v kulturi, zacne program idej o zedinjeni Sloveniji. To je domoljubni sonet.
8. Viharjev jeznih mrzle domacije
Sonet je vrh sonetnega venca, je domovinski sonet narodne in kulturne tragedije. Govori o casih nase notranje razcepitve in zunanje nemoci ob usodnem vplivu z germanstvom in krscanstvom v 8. stoletju. Govori o casu popolne socialne in kulturne odvisnosti od germanstva, o casu bojev med tujimi dinasti za slovensko zemljo ob koncu srednjega veka, o dobi turskih vpadov in o kmeckih uporov. Slovensko ljudstvo je izkrvavelo in po kmeckih uporih ni vec poznalo junaskih dejanj, ne pesniske ustvarjalnosti, umolknile so pesmi, kar so pa se nastale, so govorile samo o trpljenju. Ta sonet govori o zgodovini in vsebina je protest zoper vsakrsno tiranstvo. To je izrazito objektiven sonet, ki navaja cista dejstva brez romantike. V 9. sonetu se objektivnost spreminja v ljubezensko in domoljubno tozbo.
9. Izdihljeji, solze so jih redile
Preseren pove, da je njegova poezija nastala iz ljubezni do dekleta in domovine, kajti njegovo srce je napolnjeno z bridkostjo zaradi misli, da Slovenec ne ljubi domovine in da tudi ne more vneti dekleta. Zeli si orficno moc, da bi zbudil s svojo pesmijo vse Slovence in s tem poglabja se misli iz 7. soneta, s katerim je ta sonet v tesni zvezi. Moc njegovim pesmim je Presernu dala zelja, da bi Slovencem pomagal, hkrati pa tudi izzveneva v ljubezenskem hrepenenju. To se nadaljuje v 10. sonetu.
10. Jim moc so dale rasti neveselo
Njegova poezija je dobila moc. Raste iz ljubezenske zelje, da bi pesem Slovencem zbudila ljubezen do domovine in jih zdruzila. Moc njene rasti primerja z zgodnjimi rozami, potem zopet pride mraz in burja. Sneg pobeli polja, njegove pesmi pozenejo ljubezen. Njeni pogledi ga prepricajo, da sme upati, njegove pesmi ostanejo na mrazu, zatirane od brezupnih crnih sil.
11. Ur temnih so zatirale jih sile
Sonet je povezan s 5. sonetom, kjer razlozi, kaj bi opmenila uslisana ljubezen. Njegova poezija se ni mogla razvijati, je plod temnih ur. Primerja se z Orestom, ki ga je sestra Epigenija (?) resila prekletstva. Bil je preganjan, ker se je masceval materi in ljubimcu. Viharji v njegovem srcu bi se pomirili, ce bi ga Julija uslisala, vendar so to le kratke sanje, kot bliski in ko ugasnejo, ostane le temna noc. Njegov srce ne more biti veselo. Izraza spoznanje, da Julija ne bo njegova Epigenija. Prosi jo socutja za svojo poezijo.
12. Lej, torej je bledo njih cvetje velo
Zacne se zopet obracati k Juliji in njenem socutju za poezijo. Svojeo poezijo primerja z redkimi rozicami, ki jih obdajajo koprive. Ce bi te rozice presadila v gredice, bi zacvetele drugace. Soneti venca so podobni zapuscenemu cvetju, ki pozene skozi plevel. Ce bi jih Julija sprejela z ljubeznijo, bi se njegova poezija razbohotila. Ce bi bila socutna, bi se njegova poezija drugace razcvetala in ce hoce slajso poezijo, naj bo socutna in naj sprejme Sonetni venec.
13. Jim iz oci ti poslji zarke mile
Preseren podaja vizijo lastnega umetniskega preporoda. Ce bi Julija sprejela venec, bi mu pomagala premagati kraljsetvo teme. Njegovo mracno lice se bo zjasnilo. Poezija bo gnala nov cvet, ki bo bolj vesel in jasnejsi.
14. In gnale bodo nov cvet bolj veselo
Upodablja nasprotje med temo in svetlobo, ki jo upodablja s pomladjo v naravi. Ta slika bi pokazala Juliji, kaj bi mogla povzrociti s svojo ljubeznijo. Vendar se Preseren zaveda resnicnosti; nikoli ne bo tako. Prosi pa jo, naj bo milostna sodnica Sonetnemu vencu, s katerim si je poet hladil svoje srcne rane.

POVENCNI SONETI
Povencni soneti predstavljajo epilog k Sonetnemu vencu, nek sklep, protest zoper podtikanja. Kajti pri Primicovih so se po objavi Venca razburjali, ces da Preseren zali Julijo. S povencnimi soneti pa je skusal pokazati, da je Venec le plod njegove ljubezni do nje.

1. Ni znal molitve zlahtnic trde glave
Zlahtnic ne zna druge molitve kot tiste, kjer je izrazena hvala Mariji. Ko pa je umrl, skozi srce pozene roza z napisom zlatih crk: Marija ave! To je prispodoba, ki pove, kako je z njim. Poje samo Juliji, nobeni drugi zenski. Njegova ljubezenska izpoved je neprestana, namenjena samo njej. Ne sme mu zameriti, da je napisal venec, ki nosi crke njenega imena. Sonet je opravicilo Juliji, da je napisal Sonetni venec.
2. Sanjalo se mi je, da v svetem raji
Sanjalo se mu je, da je po smrti v nebesih skupaj s Petrarko, Lavro in Julijo. Vsi se pogovarjajo, dekleti o tem, kako sta bili slavni. Ona dva pa sta na tehtnici sv. Mihaela - za tehtanje dus - tehtala svoje sonete, da bi videla kaksne so vrednosti. Petrarkove pesmi so boljse, ko pa dodata se cednosti deklet, je Petrarkova sodela nize od Presernove.
4. Bilo je Mojzes, tebi naroceno
Primera je Mojzes, ki mu je bilo narocena, naj pelje Zide v Kanaan v Palestino. Na to potovanje mora obvezno, pa ce pride huda ura ali sreca. Ko je Mojzes zagledal obljubljeno dezelo, mu je srce otrpnilo od veselja, utrudljive ure so bile poplacane. Presernov poklic in opravilo je, opevanje njene ljubeznivosti in lepote. Ta poklic bo opravljal do groba. Povracilo za vse zalostne dni in noci pa je pogled na njeno oblicje.



Ribic
Ribic je balada, kjer Preseren govori o samem sebi. Gre za nesrecno iskanje idealne ljubezni. Ribic vec let vesla po morju, sledi zvezdi, cilju in smislu iskanja ljubezni. Sledi ji zaman, ker je ne bo nikoli dosegel. Prikazejo se mu morske deklice, ga vabijo, z njimi mu bo lepo in ribic se vda. Pesem je izpoved Presernove lastne tragedije, ko se vda ljubezni v obupu, ker ne bo dosegel vse, kar bi rad. Ribic svari vse, ki zavrzejo iskanje idealov, da bodo mrtvi, clovek mora imeti zastavljen velike cilje.


KRST PRI SAVICI
Presernova osrednja pesnitev je izsla na zacetku leta 1836 kot samostojna knjiga. Pesnitev ima dva dela Uvod in Krst, na zacetku pa je posvetilni sonet Matiju Copu. Krst pri Savici je bilo ustvarjalno dejanje, s katerim si je Preseren opomogel od dveh zivljenjskih udarcev: smrt prijatelja Copa in Julijina zavrnitev. Snov je tuja oblast in pokristjanjevanje. Seveda pa je to svobodna zgodba o Crtomiru, ki ga je pesnik postavil v 8. stoletje n.s., ko so bili strti poslednji upori proti krscanstvu. Pri Valvazorju je dobil zgodovinske podatke.
Uvod govori o vojaskem dogodku, boju med pesciso poganskih Slovencev, ki jih vodi Crtomir in Valjhunovo vojsko, ki bi z zmago nad rojaki izborila popolno zmago krscanstva. V nocni bitki na Ajdovskem gradu se to tudi zgodi. Ziv je ostal samo Crtomir. Motiv Uvoda je upor in svoboda ali smrt. Nagovor je kratek, odlocen in mozat. Njegov vrh in konec sta znamenita verza o svobodi in o suzenjstvu, ki je strasnejse kot smrt. Preseren uporabi onomatopoetsko slikanje.  Uvod je napisan v tercinah (26) z veriznim rimanjem, kar poudarja dinamiko vojskovanja, Krst pa v stancah (53).
V Krstu se zacenja 2. del Crtomirove zivljenjske poti. Dogajanje je preneseno v junakovo notranjost in iz epskega pripovedovanja preide v lirsko. Crtomirovo dusevno stanje je v zacetku ponazorjeno s podobo iz narave (divjanje viharjev v njegovi dusi). Ko je Crtomir najbolj obupan in misli na samomor zaradi izgube tovarisev, mu misel poleti v preteklost na Blejski otok in na Bogomilo in ga odvrne od samomorilnih misli, v njem se zacne prebujati ob spominih na njuna srecanja nova zivljenska volja. Zivljenje se mu dozdeva spet smiselno zaradi ljubezni (nacin, ko nam pesnik kaze vracanje v preteklost, v drugi cas in drugi prostor imenujemo retrospektivo). Nenadoma se ob Crtomiru pojavi zvset ribic in ga odpelje na varno k Savici. Crtomir mu naroci naj poisce Bogomilo, sam pa ob slapu razmislja o 2 dobah clovekovega zivljenja (voda je najprej ziva, potem se umirja, postane lena). Ribic privede Bogomilo in z njo pride duhovnik. Crtomir je zelo razocaran, ko zve, da je Bogomila postala kristjanka in ko ga Bogomila prosi, naj se odpove starim zmotam, je Crtomir pretresen zaradi Bogomiline zaobljube bogu in njene ljubezni do tega boga ljubezni, vendar pa v njem nastane bes zaradi duhovnika in skusa izvleci mec. Crtomir na tem mestu govori o tem, koliko hudega so storili kristjani in zato se ta bog ne more imenovati bog ljubezni, kot govori Bogomila; tu je izpostavljena svojan podoba krscanstva, na eni strani humanisticno bistvo, na drugi pa krvavi pohodi po Evropi. Duhovnik zeli Crtomira prepricati, da Valjhun ne ravna po bozjih postavaj, pac pa po svojih. Crtomir je sedaj zopet v precepu, nato sledi prizor, zaradi katerega nastane Crtomirova odlocitev. Crtomir namrec zagleda Bogomilo, ki jo je obsijala mavrica in ta prizor nezemeljske lepote Crtomira prevzame tako, da mu silijo solze v oci. Nekateri razlagalci so to mesto razlagali kot bozji poseg v razplet, ta Preserna pa, da se je zopet obrnil k veri. Crtomir zdaj pristane na krst in ta pristanek je dozivljal razlicne razlage pri presernoslovcih. Najnovejse razlage izhajajo iz stalisca, da je Crtomir sprejel pac v danih zgodovinskih okoliscinah edino moznost, ki mu je preostajala zato, da bi lahko sluzil svojemu ljudstvu. To torej ni izraz Crtomirove religioznosti, ampak pomeni ta odlocitev da postane duhovnik, njegovo vztrajanje pri sluzbi svojim rojakom in clovestvu 


Pevcu
Pevcu je pesem s temo pesnika in pesnistva. To temo ima Preseren se v Gazelah, v Glosi, v Sonetnem vencu, v Novi pisariji, v baladi Prekop, v Neiztohnjenem srcu in Orglarju. Pevcu je po motivu nadaljevanje Glose. Idejno pa je pesem zelo blizu Sonetom nesrece, zato ker so tu predstavljene obup, kesanje in strah pred prihodnostjo kot nelecljivi delez cloveskega zivljenja. Rime so postavljene v strogem redu vokalne lestvice: a-e-i-o-u.
Pevcu govoro o usodi pesnika, ki je nenehno trpljenje. Pesnikova usoda je tu prikazana kot filozofsko izrazeno pojmovanje pesniskega poklica in pesnikovo poslanstvo je vzviseno, za pesnika pa tudi usodno. Preseren govori o pesnikovem zivljenju, ki je polno obupa, uporablja tudi metaforo iz gr. mita o Prometeju, ki je ukradel bogovom ogenj in ga dal ljudem, ker so se mu smilili. Zevs, poglavar bogov, ga je zato prikoval na skalo in orel mu je vsak dan razkljuval nanovo zrasli drob. Z njo pesnik pove, da je pevcevo trpljenje neprestano. Po tretji kitici, ki je vrh pesnitve je govora o sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Vse to je neka brezizhodnost, s tem je izrazeno tragicno obcutje zivljenja nasploh, toda pesnik mora vztrajati, toda to vztrajanje (usoda pesnika) je nenehno trpljenje brez miru.


Zgubljena vera
Zgubljena vera spada v zadnje obdobje Presernovega ustvarjanja. Za pesmi tega casa je znacilno, da so stilno preprostejse, da jih lazje razumemo tudi preprosti bralci. Zgubljena vera je sestavljena iz kriticnih dvosticij (dva stiha - verza). Pesem je ljubezenska, toda ljubezenska tematika se razlikuje od prejsnih pesmi, za katere je znacilno, da je zenski pripisoval skoraj bozanske lastnosti, sedaj pa pomeni Presernu zenska samo se neko lepo stvar.


V spomin Andreja Smoleta
To elegijo je Preseren objavil ob cetrti obletnici Smoletove smrti (1844). Smole je bil Presernov prijatelj iz otroskih let, bil je bogatas, vendar ga je bolj privlacevalo slovstveno delo, tako je zapisoval ljudske pesmi in imel v nacrtu tudi zaloznisko in casnikarsko dejavnost, vendar ga je prehitela smrt. Smoleta je dozivela se prej zivljenjska nesreca, ker je dozivel zaradi svojega postenja gospodarski polom. Precej je potoval po svetu in nikjer ni nasel srece v zasevnem zivljenju. V srediscu elegije je druzbena tematika in Preseren v tej elegiji govori o druzbi tistega casa, o svetu in domovini. V tem je upodobil celotno Smoletovo zivljenjsko zgodbo, ki je bila drugacna od Presernove, vendar so se njuni nazori o zivljenju skladali. Preseren govori o Smoletu, ki je bil bistrega duha, cedne postave, dobrega duha, vendar so mu zivljenjske zvezde sijale neprijazno, kajti ne v ljubezni in ne v materialnem zivljenju ni imel srece. Ceprav je prepotoval vrsto dezel ni nasel srece, ampak videl, kako ljudje samo grabijo denar, medtem ko ljubezni med ljudmi ni. S temi spoznanji se je Smole nesrecen vrnil domov in izpolnila se mu je zelja, da lezi v domaci zemlji, ki jo je imel neskoncno rad. Njegova zelja po pocitku v domaci zemlji pesnik primerja z zeljo anticne prerokinje, kateri je Apolon obljubil toliko dni zivljenja na zemlji, kolikor je peska na morski obali, pod pogojem, da se odpove domovini. Sibila brez domovine ni mogla ziveti in je umrla, ko se je dotaknila pisma zapecatenega z domaco prstjo. Slog te elegije, ki je napitnica mrtvemu prijatelju je vzvisen in resnoben.


Zdravljica
Zdravljica je nastala 1844 leta, v celoti pa je izsla sele po odpravi cenzure v Kranjski cbelici decembra 1848 (5. zvezek). Takojsnjo objavo Zdravljice je preprecil cenzor v Ljubljani. V rokopisu za Poezije in tisk je Preseren zaradi politicne vsebine sam odpravil tretjo kitico. Dunajski cenzor Miklosic pa mu je odstranil se cetrto, tako okrnjene pesmi pa Preseren ni hotel objaviti. Zdravljica velja za najbolj popularno Presernovo pesem.
V njej je vpesnil svoj politicni in druzbeni nazor. Na preprost in razumljiv nacin je izpovedala vero v svobodno prihodnost in v vrednoste slovenskega jezika. V prvi polovici so najvaznejsa gesla o slogi in enotnosti Slovanov, o neodvisnosti in svobodi, ki jo je treba priboriti z oborozenim bojem. V njej pozdravlja vse revolucionarne sile po svetu in doma, ki so pripravljale prevrat leta 1848. Zdravljica izpoveduje narodno-osvobodilno idejo, kar zadeva Slovence in Slovane in idejo demokraticnega internacionalizma. Preseren se obraca na vse Slovence, Slovane in druge narode, ki so to vprasanje pripravljeni sprejeti. V drugi polovici pesnik izraza zeljo po mirnem sozitju narodov. Glavni cilj naj bo svoboda, samostojnost, enakopravnost, povezanost in prijateljstvo.
Okvir pesmi je zdravica (napitnica), sodi med najlepse domovinske pesmi. Pesem je carmen fuguratum, umetno narejena pesem, ki ima obliko tega, o cemer govori (oblika case - napitnica), verz ima najprej 7 zlogov, drugi 8, tretji 7, cetrti 8, peti 3, sesti 3 in sedmi 8.


Nezakonska mati
Pesem je ocitno nastala v zvezi s Presernovim odnosom do Ane Jelovskove in njunih nesrecnih otrok. Opravka imamo z vloznico, s samogovorom nesrecne nezakonske matere ob zibelki. Ocitna sta dva motiva, motiv dekletovega trpljenja v patriarhalnem okolju in motiv materine prvinske ljubezni do otroka.


Neiztrohnjeno srce
Balada razgrinja motiv o pesniku, druzbi in poeziji. Zgodba tece v tretji osebi. Glavni junak je pesnik, ki ga je ljubica zavrnila, tako da je prenehal peti svoje pesmi. Pogrebci ga odkopljejo in odkrijejo, da je srce se zivo zaradi pesmi, ki so v njem ostale neizpete. Pustijo ga na planem, da narava sprejme iz srca nazaj vse sanje, ki mu jih je navdihnila. Zgodba je grozljiva, v njenem jedru ni mogoce prezreti elementov Presernove zivljenjske usode in motivov v njegovi poeziji: nesrecna, neuslisana ljubezen, prevzetne gospodicne, obup zaradi nerazumevanja pesmi, umiku vase.


Povodni moz
Povodni moz je pesem s tragicnim koncem, to je prva slovenska umetna balada. V srediscu pesmi je dinamicen oris plesa, vendar pesem ni grozljiva pac pa lahkotna, proti koncu celo segava. Pesnik uporablja sredstva glasovnega slikanja (gromenje, sumenje, vrsenje). Znacilna je ideja kazni za prevzetno zensko.


Orglarcek
Pesem Orglar je med zadnjimi Presernovimi pesmimi. Prvic je bila natisnjena v Novicah 1945 pod naslovom Kaj se sme in mora peti?. Pesem je odgovor na kritike iz kroga novicarjev, da je ljubezen prerevna tema, zaradi cesa so se navdusevali za Koseskega in slovansko poezijo. Opira se na zgodbo o orglarju, ki je v gozdu poskusil nauciti ptice svojih naboznih pesmi, a ni uspel pri pevcu ljubezni, slavcu. Pesem je prilika ali parabola.


Turjaska Rozamunda
Romanca ima edina od Presernovih za ozadje vitesko zivljenje. Postavljena je v pozni srednji vek, med turske boje, fevdalne viteze in trubadurje. V slogu se ji pozna vpliv ljudske pesmi, motivika je romanticna. Rozamunda je tip prevzetne in izbircne ljubimke, ki jo na koncu zadene kazen.


Glosa
Napisana je bila 1832, po zgledu spanskih glos z geslom in stirimi decimami, katerih vsaka razlaga po eno vrstico gesla. Preseren jo je uporabil za razmisljanje o pesniskem poklicu. V prvi kitici zarise usodo pesnikov z znanimi primeri nesrecnih pesniskih usod, Homerja, Ovida, Camoesa, Danteja in Cervantesa. V drugi govori o slovenskem pesniku, ki v svoji dezeli nima odmeva, ker se Slovencem zdi pesnistvo nekoristno in nepotrebno. Tretja kitica postavi pesniku nasproti lik pridobitnika, ki mu nicvredni posli prinasajo denar, medtem ko pesnik nima ne gmotne ne ljubezenske srece. Zadnja kitica izraza idejo, da je pesnik poplacan ze s tem, da se mu povsod v naravi odkriva svet lepote, katere glasnik je.

Nova pisarija
To je satira na janzeniste, Kopitarjeve ucence, jezikovne in slovstvene nasprotnike Krajnske Cbelice. Pisana v tercinah, v obliki sarkasticnega pogovora med uciteljem in ucencem. Glavna tarca je Kopitarjev nazor, naj se slovenski jezik ocisti s pomocjo kmeckega govora, iz njega pa izlocijo vse tuje primesi in tujke; gre pa tudi za vprasanje poetike, ki naj ji sledijo slovenski pesniki. Tarca satire je nazor, po katerem je v slovstvu vazna samo vsebina, ki naj bo moralno ali celo materialno koristna. Zoper to Preseren postavi Horacovo nacelo, naj pesnik hkrati skrbi za koristno in prijetno. Posledice te satire so bila, da je onemogocil stalisce konservativnih nasprotnikov in omajal temelje Kopitarjevega kulturnopoliticnega programa.

Gazele
Ciklus je bil objavljen 1833 v prilogi Ilirskega lista; je enota in tako verjetno posvecen samo enemu dekletu, ni pa jasno ali je to ze bila Primicova Julija. Vsaka obravnava poseben motiv iz ljubezenskih dozivetij in razpleta po eno, priostreno in duhovito misel. 


Zdravilo ljubezni
V baladi zeli povedati, da je zdravilo za pravo, romanticno ljubezen edino smrt.


Priloznostne pesmi
Preseren je v vseh obdobjih pisal priloznostne zabavne, satiricne in aktualne pesmi. Sem spadajo: Od zelezne ceste, Smarna gora. Vse merijo na konkretne dogodke in osebe iz javnega ali zasebnega zivljenja.
























ALKIMISTI
Alkimija je bila v srednjem veku primitivno znanje iz kemije in tehnologije. Zacetki segajo ze v cas starih Egipcanov, ki so znali na preprost nacin pridobivati nekatere kovine iz rudnin. Poznali so rastlinske strupe in zdravila, ponarejali so drago kamenje. Po vdoru Arabcev se je ta veda razsirila v Evropo, kjer pa so alkimisti poskusali izdelati kamen modrosti. Iz neplemenitih kovin naj bi pomagal dobiti plemenite kovine (iz zeleza zlato). V 18. stoletju pa alkimija prepusti mesto naravoslovnim vedam in kemiji.

EPIKUREJCI
Epikurejci so bili privrzenci materialisticnega atomisticnega nauka grskega filozofa Epikura. To je figurativen clovek, ki isce svoj zivljenski cilj v cutnih uzitkih. Toda ta pomen je zgodovinsko nepravilen, ker ne ustreza adekvatni interpretaciji (adekvaten - enak, popolno ustrezajoc). Epikurove hedonisticne doktrine. Hedonizem je nauk, da je uzitek najvecje dobro zivljenja.

SIMONISTI
Simonisti so zagovorniki simonizma, to so prodajalci cerkvenih sluzb.



VUK KARADZIC
Zbiral je narodno blago, razpravljal o vsebini in jeziku umetelne literature ter pisal kulturnozgodovinske clanke in kritike.
Karadzic utemelji zahtevo, da je treba pisati v ljudskem jeziku na temelju hercegovskega narecja in foneticno. Zato je moral preurediti crkopis. Ta steje 29 znakov. Pisava vukovica. Za 15 je zmanjsal stevilo glasov, to je popoln crkopis, vsak glas, svoja crka.







VIRI IN LITERATURA
Zapiski s predavanj prof. Mire Avsec. 1987-91
Janko Kos: Pregled sloveskega slovstva. Drzavna zalozba Slovenije. Ljubljana 1980
Stanko Janez - Miroslav Ravbar: Pregled slovenske knjizevnosti. Zalozba Obzorja. Maribor 1978
Kolsek, Kos, Lah, Logar, Simenc: Berilo 1. Srednje izobrazevanje. Zalozba Obzorja. Maribor 1989
Janko Kos: Pregled svetovne knjizevnosti. Drzavna Zalozba Slovenije. Ljubljana 1986.
Stanko Janez: Zgodovina slovenske knjizevnosti. Zalozba Obzorja. Maribor 1957
Knjizevnost 1. Ucbenik. Zalozba Obzorja Maribor, 1981.


Sestavil:
Sa{o Flei{er

Kranj, maj 1991

